Teološka fakulteta v Ljubljani (uradno: Univerza v Ljubljani Teološka fakulteta; kratica UL TEOF) je edina teološka visokošolska ustanova v Sloveniji; poleg osnovne enote v Ljubljani (ki se nahaja v zgradbi Alojzijevišča na Poljanski cesti 4) ima še ločeno Enoto v Mariboru (ki se nahaja na Slomškovem trgu 20).

Veliki kancler fakultete je ljubljanski nadškof in metropolit (msgr. Stane Zore OFM), dekan je prof. dr. Janez Vodičar.

Fakulteta izdaja znanstveno revijo Bogoslovni vestnik, publikacije pa v zbirkah Acta ecclesiastica Sloveniae, Acta theologica Sloveniae, Znanstvena knjižnica in Priročniki.

Teološka fakulteta, ki ima svoje korenine v srednjeveških samostanskih in katedralnih sholah ter najodličnejše mesto na prvih univerzah, je tudi na Univerzi v Ljubljani ena od petih ustanovnih fakultet. Njen predhodnik je bil jezuitski kolegij, ki je deloval v Ljubljani v letih 1601 do 1773, vrsta drugih redovnih visokih šol in škofijske teološke šole.

Kot ob svojih začetkih želi Teološka fakulteta tudi na pragu tretjega tisočletja ob stalni skrbi za kvaliteto pedagoškega in raziskovalnega dela razvijati svoj govor o Bogu in človeku, o Božjem učlovečenju in človekovem pobožanstvenju, o stvarstvu in človekovem poseganju vanj, o začetkih vsega in o končnem smislu, o Cerkvi in o življenju v njej.

Opirajoč se na Sveto pismo in izročilo ter upoštevajoč domet človekove misli želi usposobiti svoje študente in študentke za jasen premislek o temah presežnosti in tukajšnjosti, vere in razodetja, kanonskega prava, morale in vzgoje.

Kot katoliška fakulteta v zvestobi kulturnemu krogu, iz katerega je izšla, pri tem sledi avtoriteti cerkvenega učiteljstva in skrbi za intelektualno pripravo kandidatov za duhovništvo ter laiških sodelavcev in sodelavk v Cerkvi in širši družbi.

Zgodovina Teološke fakultete

Začetek teološkega študija na Slovenskem je povezan s pokristjanjevanjem našega naroda in karolinško renesanso, v 11. in 12. stoletju mu določnejšo obliko dajo samostanske šole v povezavi s pomembnimi evropskimi izobraževalnimi središči. V skladu s tridentinskimi odloki deluje 1589 teološka šola v Gornjem Gradu, kjer se 16 teologov izobražuje pod vodstvom šestih duhovnikov; s tem se začenja javno visoko šolstvo na Slovenskem. Leta 1619 jezuiti na svoji gimnaziji v Ljubljani uvedejo predavanje kazuistike (moralne teologije), s katerimi so povezane javne disputacije o teoloških tezah. Od leta 1708 so ohranjene tiskane teze za slovenske šolske disputacije in obrambe. Po tridentinskih odlokih vodijo interne teološke šole tudi posamezni redovi: cistercijani, kartuzijani, minoriti, frančiškani, kapucini. Ko je bil 1773 jezuitski red ukinjen, se pouk teologije prenese v semenišče.

Pod jožefinizmom 1783-1791 preneha študij teologije v semenišču in redovnih šolah; bogoslovci se šolajo v "generalnem semenišču" v Gradcu. Francozi v času Ilirskih provinc (1809-1813) v Ljubljani uvedejo Centralne šole, ki postanejo z letom 1811 akademija - univerza s pravico podeljevanja akademskih naslovov. V njej deluje teološka fakulteta s štiriletnim študijem. Prvi rektor univerze je bil Jožef Balant, kasnejši goriški nadškof. Po odhodu Francozov avstrijska oblast obnovi teološki študij na liceju, 1851 pa pod škofom Wolfom prevzame ureditev tega študija škofija.

Leta 1859 Slomšek prenese sedež lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor, kjer isto leto vzpostavi bogoslovno šolo. Tod začne 1898 izhajati prva slovenska teološka revija Voditelj v bogoslovnih vedah. Šola je redno delovala do druge svetovne vojne.

V Ljubljani je bila 1919 ponovno ustanovljena Univerza s teološko, pravno, filozofsko, tehniško in medicinsko fakulteto. Teološka fakulteta (TEOF) je dobila prostore v nekdanjem Alojzijevišču. Leta 1949 je bila fakulteta izključena iz Univerze v Ljubljani in je postala samostojna ustanova, vendar še del javnega izobraževalnega sistema. V letu 1952 je bila izključena tudi iz vrste javnih izobraževalnih ustanov in je postala interna cerkvena ustanova. Jeseni 1972 so Alojzijevišču dogradili prizidek, kjer so zdaj predavanja. Leta 1968 je začel v Mariboru delovati oddelek TEOF s tremi zadnjimi letniki in se od 1993 postopno razširil na celoten teološki študij. Maja 1991 je TEOF znova dobila status državne ustanove in bila 18. novembra 1992 ponovno vključena v Univerzo. V akad. letu 1993/94 je stekel dvopredmetni študij, v Ljubljani v povezavi s Filozofsko, v Mariboru pa s Pedagoško fakulteto. Od 1997 v Mariboru potekajo predavanja v novi škofijski stavbi Andreanum. TEOF od 1921 - z večletnim presledkom po drugi svetovni vojni - izdaja revijo Bogoslovni vestnik in zbirko Acta theologica Sloveniae.

Zgodovinski oris enote v Mariboru

1851 Škof A. M. Slomšek sporoči cesarskemu kraljevemu ministrstvu, da bi bila za bogoslovno šolo primerna mariborska Alojzijeva cerkev s prizidano stavbo.
1853 Salzburški nadškof Tarnoczy pošlje cesarskemu namestništvu "motio", v kateri pravi, da je nesporno in pomembno, da se prihodnji duhovniki pripravljajo za svoj poklic v škofovi bližini in je čas, da nemajhna lavantinska škofija dobi svoje bogoslovno učilišče.
11. marca 1859 Ministrstvo izda odločbo, po kateri je dobilo bogoslovje bivšo jezuitsko stavbo.
11. okt. 1859 Začelo se je prvo akademsko leto. Predavanja so potekala po študijskem načrtu, ki je veljal za vse bogoslovne šole v Avstriji. Študij je trajal štiri leta.
Za vpis so zahtevali zrelostni izpit ali vsaj uspešno končanih osem razredov gimnazije. Ko so nastale realne gimnazije, so morali kandidati teh šol napraviti izpite iz grščine in po potrebi tudi latinščine. Za profesorje teologije so zahtevali pisni in ustni (habilitacijski) izpit. Naloge so pošiljali teološki fakulteti v Salzburg. Po opravljeni klasifikaciji, je škof izbral najobetavnejšega in ga predložil državni oblasti.
1919 So se pričele težave. Ker v Beogradu niso poznali ne avstrijske in ne cerkvene zakonodaje, so šolo izenačevali s pravoslavnimi bogoslovji, ki so bila v rangu srednjih šol.
Od 1927 dalje Potegujejo se za normalno civilno-pravno ureditev šole.
1940 Država prizna bogoslovno učilišče kot Visoko bogoslovno šolo in je po uredbi diploma te šole postala enakovredna diplomi o dokončani bogoslovni fakulteti.
Med 2. svetovno vojno Delovanje šole popolnoma onemogočeno, zato je bilo po sklepu škofijskega ordinariata v Mariboru njeno delovanje začasno ustavljeno. Mariborski škofijski ordinariat je posebej poudaril, da "po zagotovilu prosvetnega ministrstva narodne vlade za Slovenijo bogoslovna šola v Mariboru zakonito ostaja naprej" (Sporočila 1945, XIII). Mariborski študentje so se "začasno" preselili v Ljubljano. V akad. letu 1944/46 in 1946/47 so prišli tudi štirje profesorji iz Maribora v Ljubljano.
1968 Ko so se razmere primerno uredile in zaradi prostorske stiske, je Konkregacija za katoliško vzgojo privolila, da se v Mariboru obnovi študij teologije, in sicer pod upravo Teološke fakultete v Ljubljani (št. 756/68; 1278/86/2). Predavanja so se začela 15. oktobra 1968, in sicer za 4., 5. in 6. letnik (44 bogoslovcev).
1987 Urejena je škofijska avla za teološka predavanja, namenjena predvsem izobraževanju odraslih; kakor tudi Škofijska teološka knjižnica - odprtega tipa.
1982 Teološka fakulteta - oddelek Maribor sprejme pod svoje okrilje triletni Teološko pastoralni tečaj. V okviru Oddelka deluje tudi Orglarska šola.
1989 Novoustanovljeni Pastoralni institut ima svoj sedež v Mariboru.
1993/94 V Mariboru se uvede 3. letnik teologije; v povezavi s Pedagoško fakulteto se začne tudi nov program: dvopredmetni študij teologije in?
1994/95 Študijski program se razširi še na 1. letnik.
1995/96 Poteka celotni študij teologije, in sicer enopredmetni in dvopredmetni.