Potopis: ekskurzija teologov v Furlanijo

EKSKURZIJA TEOLOGOV V FURLANIJO

Kljub jutranjemu hladu v Ljubljani je bil v zraku vonj po morju. Zakaj? Teologi smo se odpravljali tja, na morje, bolj natančno v Furlanijo. Naš cilj sta bila predvsem Oglej in Gradež. Seveda, govora je bilo predvsem o burni zgodovini Oglejskega in Gradeškega patriarhata. Zjutraj smo sedli na avtobus (ki je bil mimogrede popolnoma nov J) in s profesorjem Bogdanom Kolarjem, ki je bil strokovni vodja ekskurzije, krenili proti Ogleju.

Med potjo nam ni bilo dolgčas, profesor Kolar je namreč pot popestril s koristnimi informacijami in opombami na temo krajev, mimo katerih smo se peljali. Pred prihodom v Oglej je bil že od daleč viden zvonik Oglejske cerkve, posvečene Marijinemu vnebovzetju. Oglej je bil sicer ustanovljen leta 181 pr. Kr., v tretjem stoletju je postal sedež škofije, v 5. stoletju so ga izropali Huni, v 6. stoletju pa je bil prizorišče preobratov. Leta 568 so ga opustošili Langobardi, zato se je patriarh preselil v Gradež neposredno ob morju. Od leta 557 je bil Oglej tudi v sporu s papežem zaradi treh poglavij, ki jih je koncil v Carigradu štiri leta prej obsodil. Oglejski škofje so temu nasprotovali, zato so se zbrali na sinodi v Gradežu leta 579, kjer so izrazili nasprotovanje papežu, obenem pa posvetili novo gradeško cerkev in jo posvetili sv. Evfemiji kot izraz pravovernosti. 607 je bil v Ogleju postavljen nov patriarh, zato sta od tega leta na tem področju obstajala dva patriarhata. Oglej je v 15. stoletju pristal pod Benečani, leta 1751 pa je bil ukinjen in leto kasneje razdeljen na škofiji Gorica in Videm. Tudi sicer je Oglej zanimiv za ogled, saj ima lepo ohranjeno kripto s krščanskimi simboli v mozaikih, ohranjene temelje vojašnice in dvojnega obzidja in je tudi nasploh prijeten kraj. V cerkvi smo skupaj obhajali tudi sveto mašo, ki je bila posebej doživeta že zaradi (kot je bilo rečeno tudi v pridigi) zgodovine tega svetišča, tolikih generacij kristjanov, ki so se na tem kraju srečevali z Bogom in ga častili ter iz njega črpali moč za življenje. Po sveti maši, ogledu kripte in kratkem odmoru smo šli še na drugo točko sage o shizmi treh poglavij, Gradež. Gradeški patriarh je imel po sporu in letu 607, ko sta iz enega nastala dva patriarhata, pod svojo jurisdikcijo vedno manjše ozemlje, dokler ni 1451 sedež patriarhata bil prenesen v Benetke, ki imajo formalno še danes naziv patriarhata. Glavna točka ogleda v Gradežu je bila ravno cerkev svete Evfemije, ki ima lepo ohranjene mozaike po tleh, ima pa tudi obsežen lapidarij. Po ogledu cerkve smo imeli odmor, v času katerega smo se lahko sprehodili ob morju, ki je že dalo slutiti, da bo pomlad vsak čas tu. Ob vrnitvi na avtobus smo dobili cel kup sponzorjev (beri: ljudi, ki so zamudili dogovorjeno uro in morajo počastiti vse, ki so bili točni J). No, nas je pot vodila že v smeri nazaj proti domu, a še ne domov. Ustavili smo se v Redipuglii, kjer stoji največji italijanski spomenik padlim v 1. svetovni vojni. Ogromne stopnice od dna vznožja do vrha hriba Griže (Monte Sei Busi), v katerih so pokopani posmrtni ostanki približno 100.000 vojakov, v človeku vzbudijo marsikatero vprašanje o vojni. Veličastnost objekta gre seveda pripisati Benitu Mussoliniju in njegovemu želji po posnemanju rimske arhitekture, katere prva prioriteta je bila veličastnost objektov. Simbolni pomen elementov kostnice je neomejen, posebej velja pa izpostaviti obliko, ki daje videz vojske, ki prihaja po griču navzdol in napis, ki je identičen na vsaki izmed grobnih celic: »Presente« (prisoten), kar je pomenilo pritrdilen odgovor nadrejenemu ob pregledu vojske. Temu postanku je sledil še postanek v Doberdobu največjem slovenskem naselju na tem področju. Kraj je bil del Soške fronte, v središču pa je bil zlasti v 2. soški ofenzivi, ki se je odvijala na Doberdobski planoti. Tu so se borili slovenski vojaki in sicer v polkih, zlasti velja omeniti 17. polk ali »polk Kranjskih Janezov« ter 87. celjski pešpolk, seveda pa so bili tu še drugi. Vedno so veljali za predane in zanesljive vojake. V Doberdobu je bil postanek kratek, a močan. Ustavili smo se v spominskem parku, kjer je najprej nekaj besed o kraju spregovoril profesor Kolar, nato pa smo skupaj zapeli marijino pesem Marija, mati moja. Naša zadnja postaji na poti je bil Vipavski Križ, kjer je kapucinski samostan in kjer je deloval pisec in pripovednik Janez Svetokriški, najbolj znan po svojem Svetem priročniku. Ogledali smo si cerkev in obenem upali, da srečamo kakšnega patra, ki bi nam namenil besedo ali dve. To se ni zgodilo je pa kasneje kmalu za nami prihitel pater Jakob, ki nas je pozdravil in nas povabil, da se še oglasimo. Po slovesu od patra Jakoba smo se odpeljali nazaj proti Ljubljani. Prepletanje ljudske in mladinske glasbe se je razlegalo po avtobusu, vzdušje je bilo krasno in jasno je bilo, da je bil za nami lep, doživet dan. Ekskurzija je bila tematsko zelo zanimiva in dobro pripravljena, zato se sam nadejam še več podobnih ekskurzij.

Andrej Mehle