Povzetek raziskovalnega programa: Religije in svetovni nazori imajo odločilno vlogo v življenju posameznikov in družbe. Vlogo religije je v moderni zamenjal »znanstveni svetovni nazor«, religija je dobila pečat družbenega problema (»nasilna«?), čeprav sociologi spet potrjujejo njen družbeni pomen. To prepletanje in menjavanje idejnih okvirov v moderni je povzročilo negotovost, ideologizacijo idejnih temeljev, spore, nasilje, vojne in revolucije ter pustilo nezaceljene rane v tkivu nacionalnih in globalne družbe. Balkan je kot evropsko križišče nevralgična točka, kjer so se tovrstni problemi zgostili. Temeljni namen naših raziskav je metodološko preveriti izvore nasilja ideologij, svetovnih nazorov oziroma religij in idejnozgodovinsko presojati njihovo odgovornost za te spore ter preiskati možnosti za transformativno zdravljenje spomina na individualni in kolektivni ravni ter za oblikovanje kulture miru, sodelovanja, sobivanja in vzdržne družbe oziroma odpravo posledic sporov in popravo krivic. Metodološko gre za prečiščenje preteklosti ter vzpostavitev idejnih hevristik sedanjosti, po katerih bo mogoče oblikovati kulturo sobivanja, sodelovanja, demokratičnih procesov in odprte prihodnosti. Popper je že leta 1945 spregovoril o odprti družbi in njenih sovražnikih, naš namen pa je presojati to v kontekstu Slovenije, Balkana in Evrope, s posebnim poudarkom na ponovni vzpostavitvi družbe dialoga in sodelovanja. Gre za (novo) hermenevtiko religije, novoveških ideologij, svetovnih nazorov, njihovega odnosa do religij v oblikovanju odprte družbe, ki temelji na spoštovanju posameznikov in skupin, torej družbe pravičnosti in kulture sobivanja ter celostnega vključevalnega sodelovanja različnh družbenih skupin. Aktualnost raziskovalnega programa narekuje razpad sistemov in ideologij, idejno-moralna kriza ter njene vsestranske posledice. Sobivanje je nujnost, a terja usklajevanje različnih idejno-etičnih podlag globalne družbe, zato izpostavljamo vlogo krščanstva in (svetovnih) religij v teh procesih ter tako možnosti preseganja idejnih sporov in stranpoti polpreteklosti, posebej v slovenskih razmerah. Gre za presojo aporij totalitarizmov (Evropa), revolucij (Slovenija), vojn na Balkanu ter iskanje skupnih temeljev delovanja teh družb. K problemu pristopamo multidisciplinarno in iščemo rešitve v prizadevanju za družbo pravičnosti, spravo, sodelovanje ter trajnostni in vzdržni razvoj. Raziskovalni program se tako posveča ideološkim sporom v evropskem in posebej v slovenskem kontekstu, razčlenja izvore in vzroke vojn in revolucij pri nas in v sosedstvu ter postavlja pogoje za odpravljanje posledic njihovih travm v osebni in družbeni zavesti. Izhajamo iz postavke nenasilne vloge religij oziroma svetovnih nazorov v teh procesih, kar pomeni njihovo dejavno presojo v omenjenih procesih ter njihov pomen za sobivanje danes, saj je to ključno za osebno in družbeno zavest ter vzdržno družbeno prakso posameznikov in skupin za oblikovanje politik držav oziroma državnih skupnosti v Evropi in svetu. Tako obravnavani raziskovalni program daje svoj prispevek k ciljem Evrope v letu 2020.

Izhodišča in cilji raziskovalnega programa: Program je zavezan interdisciplinarnemu (teološkemu, filozofskemu, psihološkemu, zgodovinskemu, pravnopolitičnemu, pedagoškemu) in interinstitucionalnemu raziskovanju (Boston College, Georgetown University). Za znanstveno izhodišče si postavlja osrednji antropološki problem nasilja (Girard) kot ključnega osebnega in družbenega, lokalnega in globalnega problema, ki je izziv zlasti za moderne in tranzicijske družbe. Ideologije kot izključevalni in ločevalni mehanizmi so v novem veku prevzemale obleko religij kot kvazireligijsko-ideoloških likov oziroma idolov (Voegelin). Zaostrena tekmovalnost in nasilje sta postala vse bolj pereč družbeni problem (Dostojevski, Voegelin, Benjamin). Tekma za prevlado nad družbenim prostorom je postajala borba (Girard – nasilje kot tekmovalnost) vseh zoper vse (Hobbes). Krščanska duhovna podlaga družbe je izgubljala pomen in vpliv, kar je problem za religiozne ustanove, tekmovalnost in izločevanje pa vse bolj postajata prevladujoč mehanizem družbenega razvoja (Gerjolj, Juhant, Petkovšek, Osredkar, Prijatelj). Moderni razvoj obnavlja poganstvo (Girard) z žrtvami liberalnega dobička (Dumouchel), izvaja povampirjene politike ideoloških totalitarizmov, modernih vojn, revolucij in tržnega »boga«. Upravičeno se postavlja vprašanje vzdržnosti sistema (kriza). Vojne in druge oblike genocidnega izključevanja puščajo travmatične posledice za generacije. So religije (kot skupnosti) imune na nasilje? Lahko presegamo čustvene zavore oseb in skupin zaradi idejne, religijske ali ideološke usedline? Kako preseči postmoderno individualistično osamljenost, sprejeti ljudi z idejnimi različnostmi, jih usposabljati za sobivanje, odprt dialog ter popravo preteklih krivic in izpeljavo procesov (ob)žalovanja in sprave? Gledano v celoti gre za zamenjavo paradigme tekmovalnega nasilja, ki ločuje, z vključevalnim dialogom, s kulturo sobivanja in z empatijo (Groom, Rifkin, Sen, Erzar, Klun, Slatinek, Strahovnik, Strehovec, Žalec) oziroma s sodelovanjem, solidarnostjo, pravičnostjo, kar presojamo glede na vloge religij in svetovnih nazorov oziroma ideologij.

Cilj raziskovalnega programa je dognati, kako je nasilje kot človeški dejavnik, povezan s človekovo možnostjo razpolaganja z drugimi, tesno povezan z oblastjo, ki je »omejena« ali »institucionalizirana sila« (Arendt). Program obravnava vpliv nasilja v procesih moderne na posledice v zavesti posameznikov in narodov, posebej v sosedstvu in Sloveniji. Presoja zapletene procese oblikovanja nacionalnih držav, vojn in revolucij, imperializmov, totalitarizmov ter raziskuje njihove posledice na zavest oziroma doživljanje posameznikov in skupin. Primarno raziskuje vlogo religij(e) oziroma svetovnih nazorov v teh procesih nekoč in danes ob razsežnosti nasilja (Dodd, Staudigl), v kontekstu postmoderne pa išče nove modele (globalne) pravičnosti (Rawls, Benhabib). Metodološko je poudarek na preučevanju slovenske in širše evropske zavesti v kontekstu usodnih konkurenčnih idejnih izzivov in spopadov ideologij, svetovnih nazorov in religij, da bi v teh procesih metodološko interdisciplinarno in zgodovinsko sistematično razčlenili povezavo nasilja s svetovnimi nazori, ideologijami in religijami ter nakazali možnosti odprave travmatičnih posledic teh procesov. Prepletanja in menjave idejnih okvirov v moderni so povzročale negotovost, nekonsistentnost in ideološke spore. Rešitev se nakazuje v metodološkem preverjanju vloge nasilja v sporih ideologij, svetovnih nazorov in religij ter njihovih travmatskih posledic za posameznike in skupine. Gre torej najprej za izvirno hermenevtiko novoveških ideologij, svetovnih nazorov in religij ter presojo njihove vloge pri oblikovanju družbene (ne)pravičnosti in (ne)upoštevanja posameznikov (oseb) in skupin v procesih moderne.  Zato je vodilo raziskovanja, kako so različni pretekli idejni okviri (nasilno) zavirali ali spodbujali vključevanje in sobivanje posameznikov in skupin ter o(ne)mogočali družbo pravičnosti ter kulturo celostnega sodelovanja. Posvečamo se vlogi religij v mednarodnih (Küng, Khoury) in domačih sporih ideologij (jugoslovanskem/sloven­skem kontekstu, v vojnah in revolucijah doma in sosedstvu). Raziskovanje je usmerjeno v vlogo, vpliv in moč religiozne (krščanske) in drugih idejnih smeri pri premagovanju nasilja in oblikovanju družbe vključevanja, sodelovanja in (večje) pravičnosti. Nečloveške idejne podlage so namreč vir (ne)izpolnjenosti, politične (ne)korektnosti in socialne (ne)pravičnosti osebnega in družbenega življenja.

Pomen in vpliv rezultatov obravnavanega raziskovalnega programa sega na polje vzpostavljanja in krepitve civilne družbe, odpravljanja mita države kot rešiteljice in mita nasilne religije ter na polje oblikovanja realnih idejnih okvirov družbe, ki vključujejo kritični pomen in vlogo religij(e) oziroma krščanstva v njej (Cavanaugh). Če je po besedah Monoda (post)moderna civilizacija v krizi zaradi zavračanja duhovnih temeljev, se zastavlja tudi vprašanje novega »ateizma« oziroma vrednostnih osnov vernih in nevernih, kar je pedagoški izziv svetovnega etosa in sploh vsake idejne podlage. Gre za filozofsko-teološke, pravnopolitične in pedagoške temelje družbe, ki zagotavljajo sobivanje in so sposobni presegati ideološke spore in druga nasilna trenja.

Pomen raziskovalnega programa za razvoj znanosti: Znanstveni prispevek programa je najprej v hermenevtično celoviti kontekstualni presoji vloge ideologij, religij in svetovnih nazorov v procesih oblikovanja družb moderne in presoji posledic (travm), ki so jih pustili izbruhi nasilja (vojne in revolucije) v zavesti posameznikov in skupin (narodov). Gre za zahtevno branje razvoja kompleksnih problemov sodobne družbe, ki so se zgostili v tej krizi, a je njihovo reševanje pogojeno s temeljno presojo njene geneze, kar je glavni namen naše raziskave. Še posebno pomemben del teh razčlemb vključuje nova spoznanja o vlogi religioznoetičnega ter pomena čustev v teh procesih, saj so imela v njih praviloma odločujočo vlogo. Ustaljene raziskave so te čustvene razsežnosti ter njihove religiozne in psevdoreligiozne plati praviloma zanemarjale ali so s svojimi redukcijskimi pristopi popačile njihovo pravo vlogo. Na drugi strani pa so raziskovalci z redukcijami svetovnonazorskih ali ideoloških razsežnosti družbenih problemov prav tako metodološko oziroma pojmovno-vsebinsko onemogočali razvid njihovih antropoloških stranpoti. Ta presoja je nujna in skladna z raziskovalnim izhodiščem, da so idejni temelji, religije, ideologije in svetovni nazori odločilni dejavnik za razvoj človekove osebne in družbene zavesti, saj oblikujejo človekov simbolni svet ter vplivajo na (ne)nasilno ravnanje in odločanje skupin in posameznikov. Njihovo razumevanje je ključ za razumevanje nasilja, omenjeni simbolni sistemi pa odločilno vplivajo na ravnanje in odločanje v družbenih procesih ter so tudi povzročitelj zapletov sodobne družbe. Iz teh razlogov je multidisciplinarni znanstveni prispevek obravnavanega programa pomemben za določanje in implementacijo solidarnostnih temeljev družbe kot odločilnega vira odpravljanja vzrokov nasilja v družbi ter za razumevanje nasilja v preteklih ideoloških sistemih, pa tudi za njihovo odkrivanje v religijah in svetovnih nazorih danes ter tako za razreševanje sporov in drugih (hujših) današnjih družbenih zapletov. Znanstveni prispevek je tudi v kritični presoji religioznih in civilnih idejnih ustanov družbe na podlagi antropološko-etičnih kriterijev ter tako prispevek h krepitvi individualnih sposobnosti, vrednostnega oblikovanja družbe, utrjevanja smisla življenja in s tem družbene pravičnosti, kulture sobivanja, solidarnosti, možnega dialoga. To vključuje z religioznimi vrednotami utemeljene človekove pravice (in dolžnosti), tako lokalno kot globalno, ter presojo idejnih postavk za zagotavljanje pogojev, iz katerih živimo. Prispevek danega raziskovalnega programa je tudi presoja revolucionarnih in ideoloških okvirov na podlagi antropoloških, družbeno-filozofskih in teoloških teorij človeka kot osebe ter vloge religij pri preseganju ideologij, vzpostavljanju sprave in odpuščanja ter preseganje usodnih nacionalnih, ideoloških, revolucionarnih in drugih delitev z vzpostavljanjem človeške in globalne pravičnosti.

Pomen raziskovalnega programa za razvoj Slovenije: Raziskovalni program si prizadeva za ustvarjanje odločilnega prispevka k reševanju temeljnih problemov Slovenije. Spopad s sedanjo krizo v Sloveniji in po svetu je mogoč le ob razumevanju njenega nastanka, ki je tesno povezan s stranpotmi moderne kot antropološkega neupoštevanja celostnega človeka. Ideologije so instrumentalizirale človeka ter povzročile travme, ki so posledica kršitev človekovega dostojanstva in neupoštevanja temeljnih človekovih pravic. Tako obremenjena zavest posameznikov in celotne družbe onemogoča sodelovanje, posledično otežuje gospodarski napredek in preprečuje socialno blaginjo večine državljanov. Odprava vzrokov krize pomeni razčiščevanje in odpravljanje posledic v zavesti posameznikov in celote, kar je bistvenega pomena za razvoj naroda in uspešno prihodnost Slovenije. Splošno prepričanje v Sloveniji je, da smo v hudi moralni krizi, kar je sicer svetovni pojav, vendar je pri nas povezana s totalitarno polpreteklostjo, ki je razlog za ostale stranpoti te družbe ter zavira njen razvoj. Preučevanje izvorov krize v Sloveniji je temeljnega pomena za njihovo odpravo ter za vzpostavitev družbe sodelovanja, dialoga, vzdržnega razvoja, kulture zaupanja in vključevanja. Iz teh razlogov je razčiščevanje problema nasilja, vloge religije oziroma krščanstva ter svetovnih nazorov in ideologij v slovenskem prostoru ključ za reševanje krize, zato omenjeni raziskovalni program v kontekstu Slovenije in Balkana prispeva k temeljni higieni slovenske zavesti ter napredku slovenske družbe. Presoja teh razsežnosti namreč omogoča ponovno vzpostavljanje pristnih človeških temeljev družbe, v prvi vrsti dialoga. Program pojasnjuje vlogo in pomen krščanstva oziroma katolištva in drugih idejnih temeljev pri iskanju skupnih vrednostnih postavk družbe. Tako iz (pretekle) nasilne družbe izključevanja Slovenci lahko stopimo k sobivanju (inkluzivnosti) in spodbujanju osebnih sposobnosti pri uveljavljanju ciljev skupne prihodnosti ter graditvi vrednot demokracije, solidarnosti in domoljubja. Znanstvena relevantnost sega v temeljne teoretske premisleke in je hkrati usmerjena v praktično uporabnost. Preko sodelovanja z raziskovalnimi skupinami iz tujine ter posameznimi raziskovalci, preko udeležb na mednarodnih znanstvenih srečanjih, objav v tujih znanstvenih revijah ter monografijami v tujih jezikih projekt dodatno uveljavlja naše raziskovalce v tujini ter omogoča tudi nadaljnje znanstveno sodelovanje, kar ima velik pomen za znanost v Sloveniji. Na ta način se vzpostavlja znanstveno sodelovanje, ki bo podlaga prihodnjim skupnim projektom. Program se povezuje tudi z drugimi projekti raziskovalnih organizacij. Program omogoča vključevanje v mednarodne izmenjave (bilateralni projekti in raziskovalni obiski ter gostovanja priznanih tujih raziskovalcev), kar omogoča tudi pridobivanje sredstev iz tujine ter vključevanje in financiranje mlajših in perspektivnih raziskovalcev, kar je eden najboljših načinov prenašanja znanja.

Raziskovalci (2016/2017): Tomaž Erzar (teologija/filozofija), Stanko Gerjolj (teologija/vzgoja in izobraževanje), Roman Globokar (teologija), Anton Jamnik (filozofija/teologija), Branko Klun (filozofija/teologija), Urška Lampret (teologija, mladi raziskovalec), Simon Malmenvall, (teologija/zgodovinopisje, mladi raziskovalec), Mari Jože Osredkar (teologija), Robert Petkovšek (filozofija/teologija), Mateja Pevec Rozman (filozofija/teologija), Ivan Platovnjak (teologija), Erika Prijatelj (teologija), Peter Rožič (filozofija/politične vede), Stanislav Slatinek (teologija/pravo), Tadej Stegu (teologija/vzgoja in izobraževanje), Vojko Strahovnik (filozofija/teologija), Tadej Strehovec (teologija), Ivan Janez Štuhec (kulturologija/teologija), Janez Vodičar (teologija), Bojan Žalec (filozofija/teologija).