Študenti 1. letnika ČMO na ogledu vitrajev Mateja Metlikoviča

V okviru predmeta Filozofski pogledi na človeka in medosebne odnose smo 16. 1. 2024 za študente 1. letnika ČMO v Mariboru organizirali ogled sakralnega prostora in srečanje s priznanim slovenskim akademskim slikarjem Matejem Metlikovičem. Metlikovič je v skupnem idejnem snovanju z naročnikom rektorjem ZAMS dr. Ivanom Štuhecem ustvaril izjemne vitraje za kapelo Zavoda AMS na Vrbanski cesti v Mariboru.

Uvodoma je dr. Štuhec predstavil pot nastajanja vitrajev in izpostavil pomen usklajene urejenosti bogoslužnega prostora: usklajenost stila, podob, materialov, predmetov, svetlobe in barv, vse to je tisto, kar po njegovih besedah napravlja bogoslužni prostoru harmoničen in celovit, s tem pa subtilno vodi človeka k poglobljenosti, zbranosti, notranji harmoniji in usmerja njegov pogled od sebe in iz sebe k drugemu, v presežno, k Bogu.

To harmonijo uspe z neverjetno silo, s prepletom čutnega in duhovnega, racionalnega in mističnega, ustvariti prav Metlikoviču v kapeli AMS

V vitrajih, ki so bili navdihnjeni z okrožnico papeža Benedikta XVI. Deus caritas est (Bog je ljubezen, 2006), s svetopisemskimi besedili, posebej Visoko pesmijo in osebnimi avtorjevimi doživetji, je Metlikoviču uspelo izraziti neizrazljivo, ujeti neulovljivo, izpovedati neizpovedljivo. Vitraji, ki jih je umetnik poimenoval Drevo življenja - Drevo ljubezni, so nastajali med leti 2009 – 2011. Skozi žive barve, ki jih dopolnjujejo figurativne oz. simbolične risbe, igrivo lebdeče na steklenem ozadju, nakazuje in izraža umetnik bistvo krščanstva: goreča ljubezen, ki gori in ne izgori, eros, ki prevzame človeka, ga ne pusti ravnodušnega (vitraji na levi strani, motivi iz Stare zaveze) in agape, ki je sočutna darežljiva ljubezen, ki prepozna stisko človeka in se zanj daruje (desna stran, motivi iz Nove zaveze).

Najbolj presunljiv, a hkrati nežen, in verjetno tudi unikaten, pa je osrednji motiv

To je motiv poljuba, ki se nahaja v središču postavitve vitrajev. Vrhunec človekovega iskanja in tudi izpolnitev človekovega najglobljega hrepenenja je dotik ljubezni. Poljub, upodobljen na tabernaklju z Najsvetejšim, predstavlja konkretizacijo prekipevajoče in odrešujoče Božje ljubezni do človeka, lahko pa tudi konkretizacijo ljubezni med moškim in žensko, kot razlaga Metlikovič na osnovi prvega verza Visoke pesmi. V tem je Metlikovič neverjetno pogumen in drzen, drzen v najboljšem možnem pomenu besede, saj presega ustaljene okvirje predstav o Božji ljubezni. Božja ljubezen namreč ni nekaj abstraktnega, je povsem konkretna. Bog ljubi konkretnega človeka, tudi po drugem človeku. Po drugi strani pa tudi človek ni abstraktno temveč zelo konkretno bitje; telesno, duševno in duhovno bitje, ki hrepeni po ljubezni in je ustvarjeno iz ljubezni za ljubezen ali kot pravi apostol Janez: »Bog je ljubezen, zato tisti, ki živi v ljubezni, živi v Bogu in Bog živi v njem.« (1 Jn 4,16)

V upodobitvi poljuba na tabernaklju, ki zajema in vsebuje bistvo krščanske vere, sledi Metlikovič misli Benedikta XVI., ki piše, da se »eros in agape – dvigajoča se in padajoča ljubezen – nikoli ne moreta popolnoma ločiti drug od drugega, druga od druge. Čim bolj sta ti dve obliki ljubezni v različnih razsežnostih ene same resnične ljubezni povezani med seboj v pravo edinost, tem bolj se uresničuje pravo bistvo ljubezni.« (Bog je ljubezen, 2006, tč. 7).

Po ogledu kapele nam je umetnik Metlikovič predvajal še kratek film o svojem umetniškem ustvarjanju in s projekcijo fotografij predstavil proces nastajanja vitrajev. Po pogovoru je študentom ob koncu srečanja podaril svoje voščilnice. Srečanje z umetnikom Matejem Metlikovičem je obogatilo naša študijska iskanja in filozofsko teološke poglede na človeka, za kar smo mu hvaležni.

dr. Mateja Pevec Rozman