Povzetek: |
V noveli Strah in pogum je prikazan narcistični način čustvovanja in dojemanja sveta. Narcizem pomeni nesposobnost sočutja do sebe in drugih. Kocbek je v novelah z vso pretanjenostjo dobrega poznavalca narcistične ranjenosti, prikazal vojne razmere skozi psihično strukturo posameznikov, ki so vojno prepoznali kot trenutek za uresničenje vseh svojih do takrat spečih potencialov, poguma, moči in drznosti. To so ljudje, ki so v vojno že stopili vsi razžrti od notranje praznine, groze, strahu in osamljenosti. Vsa ta občutja pa so bila do takrat zanikana in potlačena, ter projecirana navzven, v razmere, ki so porušile vse stare strukture odnosov. Ko je čutenje tako globoko zablokirano, potlačeno in zanikano, šele groza in teror vojne za posameznika postane tisto stanje, v katerem se lahko začuti in prebudi. In prav ta odsotnost vsakršnega sočutja v novelah vzbuja v nas sočutje in spoštovanje do njihovega avtorja. |
-------- |
Povzetek: |
Članek analizira pojmovanje resnice pri Tomažu Akvinskem na podlagi njegovega dela De veritate. Pri tem uvaja drugačen interpretativni horizont Tomaževe ontologije, ki vključuje verbalno razumevanje "biti" (esse) in deležniški značaj participa "bivajoče" (ens). Ob spremenjenih ontoloških izhodiščih na novo opredeli razmerje med človeškim umom, stvarnostjo in Božjim umom. Tomaževa definicija resnice kot adekvacije predpostavlja ontološko umljivost stvarnosti (ontološka resnica, ki ima temelj v Božjem umu), kar je pogoj za resnico sodbe (logična resnica, ki jo izreka človeški um). Za razliko od večne resnice Božjega uma je človeški um dovzeten za zmoto in je deležen resnice le na končen in omejen način. |
-------- |
Povzetek: |
Razprava želi prikazati kristološko motivirano uporabo besedne skupine fob- v Markovem evangeliju. Najprej izpostavi specifičen Markov način razkrivanja skrivnosti Jezusove osebe, ki ne prikazuje Jezusove mesijanske resničnosti zgolj z različnimi krisotloškimi nazivi, temveč namenja veliko pozornost reakcijam poslušalcev na Jezusovo delovanje in učenje z močjo. Še posebej z motivom strahu, ki ga tvorijo izrazi besedne skupine fob- (fobeomai; 4,41; 5,15.33.36; 6,20.50; 9,32; 10,32; 11,18.32; 12,12; 16,8; fobos; 4,41; ekfobos; 9,6) in se razlikuje od motiva čudenja, ohranja Markov evangelij primaren proces kristološkega tipanja in iskanja. Neposredna povezanost motiva strahu s ključnimi kristološkimi mesti daje slutiti, da želi Marko izpostaviti pozitivno vrednost tega motiva pri razvoju kristološkega koncepta svojega evangelija. |
-------- |
Povzetek: |
Pedagogika religije se kot znanost začne pojavljati ob koncu devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja, predvsem v nemških deželah. Razvija se v zvezi z uporabo psiholoških in didaktičnih inovacij na področju teorije in prakse šolskega religioznega pouka. Velik razcvet doživi po l. 1968 ko pride do razlikovanja med župnijsko katehezo in religioznim poukom v šoli. V tem času dajo pedagogi religije spodbudo za korelacijsko-didaktično usmeritev religioznega pouka v šoli, ki v veliki meri velja še danes. Po tej usmeritvi religiozni pouk daje učencem temeljne informacije o religiji okolja, pomaga jih pri odpiranju religiozne razsežnosti v njihovem življenju in pri iskanju smisla. S tem se religiozni pouk v šoli in župnijska kateheza dopolnjujeta in skupaj pomagata pri počlovečenju človeka. Danes pojmujemo pedagogiko religije kot teorijo religiozne vzgoje in izobraževanja, ki zadeva celotno pedagoško in didaktično delovanje Cerkve: v družini, otroškem vrtcu, župniji, na področju javnega obveščanja in še posebno pri religioznem pouku v šoli. |
-------- |
Povzetek: |
Skrivnost Božje inkarnatorične bližine in navzočnosti je za krščanstvo bistvenega pomena. Ta črta gre od učlovečenja Jezusa Kristusa preko križa vse do evharistije. Z učlovečenjem je Božji Sin postal Bog z nami, v evharistiji pa je ostal Bog z nami. Evharistija je najodličnejši način Božje navzočnosti med ljudmi in je kot takšna srce sveta. Evharistija temelji v Sveti Trojici, ki je sama v sebi večno podarjanje, hvaležno sprejemanje in neločljivo občestvo. Zato evharistije ne moremo razumeti zunaj Svete Trojice ali brez nje. Evharistija namreč izhaja iz Svete Trojice, je njen sad in k njej usmerja. Kar je v evharistiji navzoče zakramentalno, to je v Sveti Trojici navzoče ontološko. Evharistija je posoda Svete Trojice, najbolj živi in najbolj prepričljivi dokaz brezmejne Božje ljubezni: »V tem smo spoznali ljubezen, da je on dal življenje za nas É Bog je ljubezen« (1 Jn 3,16; 4,8). |
-------- |
Bogoslovni vestnik je kot glasilo Bogoslovne akademije in Teološke fakultete začel izhajati že pred 80 leti, to je leta 1921, leta 2000 pa izhaja šele šestdeseti letnik, ker je povojna doba za dvajset let (med 1945 in 1964) onemogočila izhajanje. Urednik mi je dovolil, da pišem bolj osebne spomine na fakultetno revijo kot pa znanstven pregled desetletij izhajanja in še manj analizo besedil, objavljenih na več deset tisoč potiskanih straneh. Zato začenjam pisanje z letom 1951, ko sem kot bogoslovec prvega letnika prvič prišel v stik z revijo; tudi od tedaj bo že pol stoletja mimo. V drugem letniku sem si od novega semeniškega prorektorja dr. Janeza Oražma, ki je urejal različne zapuščine v knjižnici, 1 izprosil vse dotedanje letnike. Želel sem jih imeti doma, ker v domači knjižnici te revije nismo imeli, drugih pa veliko. Pregledovanje vsebine me je pritegnilo, da sem sestavil kazalo vseh letnikov in ga v treh izvodih pretipkal (takrat še sanjali nismo o kopirnih strojih), enega zase, enega za semeniško in tretjega za fakultetno knjižnico. Seveda je temu kazalu mogoče marsikaj očitati, a z njim je le bilo mogoče najti razprave in krajše prispevke posameznih avtorjev, nekateri od njih so bili takrat naši profesorji. Kazalo se nam je zdelo še toliko bolj potrebno, ker je bil čas tak, da nihče ni mislil na ponovno izhajanje revije. O tem še pozneje. V suhih letih po letu 1945, ko je fakulteta, takrat še del ljubljanske univerze, redno delovala, seveda profesorji niso kar opustili misli na oživitev založniške dejavnosti. Ko sem za petdesetletnico fakultete pregledoval zapisnike sej profesorskega zbora in so glavni podatki objavljeni v jubilejni številki BV, 2 sem si iz študijskega leta 1947/48 izpisal: "prizadevanje za tisk falkultetnega zbornika je ostalo zaenkrat brez uspeha." 3 Profesor dr. Stanko Cajnkar, ki je v isti jubilejni številki BV objavil prispevek: Delo fakultete po ločitvi od univerze, je zapisal: "Fakulteta sama je bila dolga leta po osvoboditvi nepismena. Bogoslovni vestnik ni več izhajal, teološki rokopisi so samevali v predalih". 4 Omenja, da so profesorji pisali kratke prispevke za tednika Oznanilo in Verski list, da so nekateri imeli možnost objavljati drugod (npr. F. Grivec, A. Trstenjak, F. Ks. Lukman, M. Miklavčič in S. Cajnkar), zlasti pa da je precej teološkega po letu 1949 objavila revija Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov Nova pot. 5 Poleg urednika Cajnkarja in A. Trstenjaka je v njej največ objavljal J. Janžekovič - praktično vse, kar je bilo pozneje ponatisnjeno v šestih zvezkih njegovih Izbranih spisov. 6 Ko je bila teološka fakulteta izločena iz univerze (ostala je še državna fakulteta do leta 1952), so profesorji leta 1951 kot nadomestilo za BV začeli vsako leto svoje razprave in. krajše prispevke "izdajati" v tipkanem Zborniku teološke fakultete. Urejal ga je prof. F. Grivec , na dekanatu pa jih je v enotni obliki pretipkala gospa Helena Rus v petih izvodih (za fakulteto, škofijo v Ljubljani in Mariboru, za semenišče in urednika). Lepo vezane zvezke so lahko interesenti prebirali v omenjenih ustanovah. Izšlo je 12 letnikov, vsebino pa je popisala šolska sestra Gabrijela Stopar, fakultetna knjižničarka, v tipkanem kazalu, ki je pri vseh izvodih v knjižnicah. 7 Ob petstoletnici ljubljanske škofije je smel iziti prvi in edini tiskani Zbornik razprav teološke fakultete, ki ga je uredil dekan Cajnkar. Vsak profesor je predstavil svojo stroko, o dogmatični teologiji je obsežno spregovoril novi predavatelj Anton Strle, ki je nekaj razprav prispeval že v tipkanih zbornikih. 8 Dr. Cajnkar je v svojem pregledu seveda omenil tudi večja dela, ki so v teh "suhih letih" izšla izpod profesorskih peres: Trstenjakova Pastoralna psihologija, napisana že med vojno, je izšla v Celju pri Mohorjevi leta 1946. Cajnkar je ob Novi poti izdal svoj Esej o cerkvenem govorništvu (1958), kot samostojno knjigo pa biblično teologijo: Misli o svetopisemskih knjigah (1962), nekakšen dodatek novi izdaji Svetega pisma v štirih knjigah (1959-1961), pri kateri so sodelovali profesorji biblicisti J. Aleksič, S. Cajnkar, M. Slavič in A. Snoj. Prav je, da so v tem prispevku omenjene tudi te obsežnejše izdaje, ki sicer niso izhajale pod "znamko" teološke fakultete ali Bogoslovne akademije, ki je ugasnila že leta 1945/46, vsem pa je bilo znano, da njihovi avtorji delujejo na teološki fakulteti. |
-------- |
Ustanovitev revije in Bogoslovne akademije Ko je bila leta 1919 ustanovljena univerza v Ljubljani in z njo vred teološka fakulteta, je zaživela tudi Bogoslovna akademija (BA). Ustanovili so jo v Ljubljani 1. junija 1920 kot odsek Leonove družbe. V tej so že več let sodelovali krščansko usmerjeni laiki in duhovniki in že 14 let izdajali znanstveno revijo Čas. V njej je predsednik nove BA univ. prof. dr. Franc Grivec objavil poročilo o namenu, ustanovitvi, vodstvu in pravilih nove ustanove. 10 V členu II. poslovnika je določen namen BA, ki je: gojiti bogoslovno znanost. Zato pa bo “izdajala bogoslovno-znanstveni časopis, znanstvene bogoslovne spise, slovenske knjige za vse bogoslovne stroke, poljudne bogoslovne spise, prevode sv. pisma, cerkvenih očetov in klasičnih bogoslovnih, posebno ascetičnih spisov.“ Takrat je bil tudi izvoljen odbor s štiriletnim mandatom, vodil ga je že omenjeni prof. Grivec, podpredsednik je bil prof. dr. Josip Ujčič, tajnik Matija Slavič, urednik Franc Lukman, blagajnik Andrej Snoj, med odborniki je bil tudi prof. Aleš Ušeničnik, torej vsi s teološke fakultete. Zunaj nje so bili odborniki Josip Lesar, Gregorij Pečjak in Frančišek Jere - ta dva sta pozneje prevajala Novo zavezo, ki jo je izdala Bogoslovna akademija. Vsi so seveda postali sodelavci Bogoslovnega vestnika, za katerega so določili, “da bo služil ne samo znanosti, ampak tudi potrebam dušnega pastirstva... Naj bo kolikor mogoče aktualen in praktičen." 11 Ustanovitelji so se zavedali, da je slovenski prostor, v katerem bodo predvsem brali BV, majhen, da pa je v bližnjem hrvaškem prostoru zaradi jezikovne sorodnosti tudi mogoče pridobiti bralce. Zato so napovedali, “da v sporazumu s Hrvati in Srbi določimo bogoslovno terminologijo tako, da bodo bogoslovne znanstvene knjige brez težave razumljive vsem Jugoslovanom." 12 Tudi zunanjemu teološkemu svetu so se nameravali predstaviti “s posredovanjem latinščine in francoščine.“ Skrbelo jih je gmotno vprašanje, zlasti ker so vsem članom BA obljubili pošiljati BV brezplačno. Izhajanje revije so obljubili že za jesen leta 1920, vendar prvi letnik nosi letnico 1921, kar je z bibliografskega ozira zelo posrečeno, saj se zadnja številka letnika ujema s številko leta. To se je ohranilo celo po dvajsetletni prekinitvi, ker je leta 1944 še izšel 24. letnik, leta 1965 pa so šteli kot 25. letnik; zato letos ob osemdesetletnici izhaja jubilejni šestdeseti letnik. BV je izhajal v snopičih, ti so imeli mehke platnice temnejše barve, na katerih so uredniki in uprava neredko objavljali za zgodovino pomembna besedila. V prvi številki je npr. vabilo dušnim pastirjem, naj uredništvu pošiljajo vprašanja iz prakse. Tudi imena dobrotnikov, ki so prispevali dar za stroške tiska, so tam navajali, že v drugem zvezku so objavljeni naslovi knjig, ki so jih prejeli v oceno. V zadnjem, dvojnem (št. 3/4) snopiču prvega letnika je omenjen ugoden sprejem revije na Hrvaškem in v Franciji. Napovedali so tudi zvišanje naročnine, ki naj krije vsaj stroške tiska, honorar za pisanje bo še naprej “nadomeščala ljubezen do svete vede“. Ti drobci na platnicah pa so, žal, v knjižnicah nedosegljivi, ker so vezani izvodi večinoma (skoraj redno) brez “motečih“ platnic. Seveda ni mogoče na podobno natančen način spremljati izhajanja BV v naslednjih letih. V vzporedni reviji Čas, ki je bila namenjena širšemu, zlasti laiškemu krogu bralcev, so redno omenjali Bogoslovni vestnik in opozarjali na vsebino. Zanimivo je poročilo o prvi številki, kjer je tudi predstavljena nova revija v hrvaščini Život, ki so jo v Sarajevu začeli izdajati jezuiti leta 1920 in jo je urejal p. M. Vanino. Tam je predstavljena tudi nova istrska bogoslovna revija Zbornik svečenikov sv. Pavla, ki so jo slovenski in hrvaški istrski duhovniki izdajali v Gorici. Tako so skoraj istočasno začeli izhajati kar trije bogoslovni listi, 13 že od leta 1910 pa je v Zagrebu izhajala Bogoslovska smotra, a je šele v tretjem letniku postala glasilo bogoslovne falkultete zagrebške univerze cesarja Franca Jožefa. Uredništvo BV je vzpostavilo tudi zamenjavo s sorodnimi tujimi revijami in verskimi založbami. Prejete revije in knjige, ki so .jih občasno tudi predstavili (ocenili), so omogočile osnutek znanstvene teološke knjižnice. Še zdaj je veliko knjig in revij v knjižnici ljubljanske teološke fakultete signiranih s pečatom Bogoslovne akademije. Poznejša rast knjižnice je seveda svetovala združitev posameznih fondov, saj so profesorji sprva zbirali strokovne knjige kar v seminarskih omarah. 14 Bogoslovna akademija je v zbirki Knjige (Opera) izdajala večje spise, v zbirki Razprave (Dissertationes) pa posebne odtise pomembnejših razprav, objavljenih v BV, in krajše študije. V vsaki skupini je do leta 1944 izšlo po 14 naslovov. Sproti so jih navajali na platnicah, sicer pa je težko ugotoviti, katera knjiga sodi med izdaje Bogoslovne akademije, da bi jo mogli iskati v katalogih knjižnic, ki jih hranijo. Zato se mi zdi prav, da ob tej priložnosti objavim tudi ta seznam. |
-------- |
Knjige Bogoslovne akademije: |
-------- |
Razprave Bogoslovne akademije Kakor vsaka revija, ki je namenjena ožjemu strokovnemu krogu, se je tudi BV otepal s finančnimi težavami. V rezervnih izvodih, ki jih hrani škofijska knjižnica v Ljubljani in so vanjo prišli iz različnih zapuščin, je v marsikateri številki še položnica, iz česar lahko sklepamo, da prejemnik ni plačal naročine. Zanimivo je, da je škof dr. Gregorij Rožman, ki je bil sam dolgoletni sotrudnik revije, kmalu po nastopu službe ljubljanskega škofa objavil vabilo, naj vsi župnijski uradi (in duhovniki) naročijo BV, ker je v finančnih težavah. Isto leto je tudi spodbudil, naj revijo berejo za poglobitev izobrazbe tako glede teologije kot prakse. 15 Do vojnega leta 1941 je BV izhajal redno v štirih številkah, ki so bile včasih združene v treh letnih snopičih. V času italijanske in nato nemške okupacije je sicer fakulteta in njeni člani mogla delovati brez posebnih ovir, za upravo pa je bil seveda velik udarec, ker naročniki na Štajerskem in Gorenjskem niso več mogli dobivati naročene revije. Izhajala je sicer do vključno leta 1944, vendar so bile številke pogosto združene v nekakšne zbornike. V letu 1945 BV ni več izhajal, ker so vse verske revije nadomestili (seveda samo do maja) z enotno revijo Rast. Na oživitev rednega izhajanja BV v letu 1965 nimam osebnih spominov, ker sem bil takrat na specializaciji v Parizu. V prvi dvojni številki letnika je objavljena Uvodna beseda velikega kanclerja teološke fakultete ljubljanskega nadškofa dr. Jožefa Pogačnika. 16 V njej spodbuja duhovnike, ki so v zadnjih letih bili brez možnosti spoznati, kako je teologija napredovala, naj revijo berejo. Ker so dotlej izšli že nekateri koncilski dokumenti, bo BV sodelaval pri tem, da bo teologija dobila nov polet in novo mladostno svežino. Ker je koncil pastoralen, bo tudi BV “vodnik praktičnemu dušnemu pastirju, naj v duhu Cerkve oblikuje in spopolnjuje njegovo teološko znanje, naj mu probleme pokaže in mu jih tudi rešuje... Da Bogoslovni vestnik to doseže, ni škoda nobene, še tako velike žrtve.“ Prof. Vilko Fajdiga pa na koncu številke omenja, da bo BV pomagal fakulteti do še lepšega razvoja. Komaj se sam spomnim, da sem za to številko še iz Pariza poslal dva krajša prispevka. Kdaj je ta dvojna številka izšla, poroča Družina v svoji št. 14 z datumom 15. julija pod vidnim naslovom Po dvajsetih letih zopet izšel Bogoslovni vestnik. 17 Piše, da je v vojni vihri ta list zamrl in vabi vse, “ki se zanimajo za bogoslovno znanost ter skušajo poglobiti svoje teološko znanje in jim je pri srcu razvoj Teološke fakultete“, zlasti še katoliške izobražence, naj revijo naročijo. Omenja ceno prve številke: 1400 din. |
-------- |
Uredniki Bogoslovnega vestnika Za Rodetom je urednikovanje prevzel leta 1981 njegov redovni sobrat in fakultetni kolega lazarist dr. Anton Stres, ki je uredil osem letnikov. Naslednja tri leta (1989-1992) je urednikoval dr. Bogdan Dolenc, nato pa (1993-1998) dr. France Oražem. V letih 1997 in 1998 mu je pomagal “pomočnik glavnega urednika“ dr. Edo Škulj. Leta 1999 je postal glavni urednik dr. Ciril Sorč, kot pomočnika pa sta zapisana celo dva: dr. p. Edvard Kovač in dr. Vinko Potočnik. Ista imena so zapisana tudi v letu 2000. Kazala Kakor sem že omenil, sem sestavil zasilno tipkano kazalo za vso predvojno serijo BV. Seveda je pomanjkljivo, ker sem ga sestavljal brez vsake izkušnje in po kazalih posameznih snopičev. Omenil sem tudi že kazalo tipkanih in tiskanega Zbornika, ki je prav tako kot moje kazalo bilo le tipkano v nekaj izvodih. 19 Kazalo za daljše obdobje je sestavil dr. Edo Škulj, ki je svoje Bibliografsko kazalo Bogoslovnega vestnika (1921-1990) objavil kot prvo številko 51. letnika leta 1991 (v vezanih izvodih, ga je, kot že omenjeno, zato težko najti). Na začetku je kratek pregled izhajanja revije, našteti so uredniki, vsi prispevki so uvrščeni v 16 skupinah, izmed katerih sta najobsežnejši seveda razprave in ocene. V katero skupino je avtor uvrstil določen prispevek, pa ni vedno hitro ugotovljivo. Vsi avtorji so razdeljeni po abecedi priimkov, zato brez znanja o razvoju fakultete ni mogoče hitro videti, kaj je bilo objavljeno v prvem obdobju, kaj v tipkanih zbornikih in kaj v novejši dobi. Seveda je to navedeno ob naslovu prispevka, ko je zapisan letnik, letnica in stran objave. Prispevki vsakega avtorja pa so (najbrž računalniško) razvrščeni po abecedi prve besede v članku, kar seveda popolnoma zabriše podobo avtorjevega dela, za katerega večkrat hočemo ugotoviti, s katero tematiko se je ukvarjal v določenem življenjskem obdobju. (Tipkano kazalo za starejše obdobje je prispevke razvrstilo kronološko.) Druga večja razlika med obema kazaloma so ocene. V tipkanem kazalu za prvo dobo sem vse ocene razvrstil po imenih avtorjev predstavljenih knjig, oziroma naslovih skupnih ali anonimnih del. Niso pa navedeni tudi ocenjevalci in tako ne vemo, katere knjige je poznal kak naš profesor. V Škuljevem kazalu so vsa predstavljena dela uvrščena po abecedi ocenjevalca, predstavljeno delo pa spet pe abecedi avtorja oziroma naslova predstavljenega dela. Na koncu kazala so po abecedi našteti vsi naši avtorji, ki so pisali v BV, navedena je stran, na kateri je zapisan njihov prispevek. Med uporabniki bo verjetno tud kdo, ki bo iskal določenega avtorja ali knjigo, ki je bila predstavljena v BV, vendar to ostaja skrito. Razvrstitev prispevkov v skupine je seveda stvar presoje avtorja kazala, v mojem so bile skupine enake kakor v reviji, v Škuljevem je teh skupin 16. Tipkano kazalo zbornikov teološke fakultete ima razvrstitev vseh besedil po decimalni klasifikaciji, ker ga je njena avtorica Gabrijela Stopar leta 1974 sestavila kot bibliotekarsko nalogo. Vsak prispevek je oštevilčila, zato je v abecednih kazalih avtorjev in obravnavane snovi mogoče hitro najti tudi naslov članka in druge podatke. Ker ima to kazalo, ki zajema samo 12 letnikov, kar 70 strani, si lahko predstavljamo, kako obsežno bi moralo biti “jubilejno“ kazalo ob osemdesetletnici, če bi ga kdo hotel sestaviti po vseh katalogizacijskih, splošno sprejetih in koristnih pravilih. Verjetno bo treba s tem počakati do stoletnice revije. Kdor hoče natančneje pregledati, kakšno je bilo delo sodelavcev teološke fakultete v osemdesetih letih, mu ne ostane drugega, kakor da vzame v roko letnik za letnikom. Doslej objavljena kazala mu bodo seveda v pomoč, ni pa mogoče z njimi ustreči vsem iskalcem. Jubilejni pregled Bogoslovnega vestnika ni prav nič slovesen, vsaj nekoliko pa je razkril, kaj vse se skriva v tisočih potiskanih strani, ki na knjižni polici predstavljajo kar spoštovanje vzbujajoč prostor. Vsebina nikakor ni zanimiva samo za zgodovinarja teologije na Slovenskem in v svetu, marsikaj je še danes vredno branja. To pa mora opraviti vsak sam. 20 |
-------- |
Opombe |