Erasmus+ zgodbe

Erasmus zgodbe študentov

Lublin, Poljska 

Če bi mi do pred dobrima dvema letoma kdo rekel, da bom jaz šla kdaj na Erazmus izmenjavo, bi se mu iz srca nasmejala ter ga vprašala, če se dobro počuti. Vedno sem bila namreč prepričana, da pa jaz nikakor nisem oseba, ki bi se odločila za to pot. Zakaj? Angleščina mi nikoli ni šla pogovorno preveč dobro, po naravi sem malce bolj introvertirana, zadržana – da bi sama šla nekam v tujino in tam živela plus študirala?! Poleg tega pa sem imela občutek, da sem to priložnost že zamudila, saj se je moj študij prevesil že krepko čez polovico.
V začetku februarja 2012 pa je med nekimi predavanji nenadoma v učilnico stopila Ajda Šuligoj (asistentka Erazmus koordinatorja, tudi sama nekdanja Erazmovka) in me s svojim navdušenjem nad svojo izkušnjo tako nagovorila, da sem še cel tisti dan razmišljala: »Zakaj pa ne?!«, »Mogoče pa je to zame….mogoče bi tudi jaz zmogla…celo uživala??«… Vzela sem prijavnico in zloženko z imeni in kraji fakultet, kamor se lahko prijavimo, premlevala, delila skušnjavo s svojimi bližnjimi. Sprva so bile njihove reakcije presenečene, nato pa le še spodbudne, da pač take priložnosti ni za izpustiti. Menim, da je tudi to odigralo manjšo vlogo pri moji odločitvi, saj mi je podpora domačih vedno bila pomembna. Tako sem se prijavila v Lublin na Poljsko, za 2. semester (2013). V letu, ki je sledilo, sem imela čas, da uredim vso potrebno dokumentacijo glede študija, bivanja v tujini. Imela sem srečo, da mi je bil dodeljen »guardian angel«, poljska študentka, ki mi je skupaj z njihovo koordinatorko zelo pomagala, mi bila na voljo vedno in za vse - pred odhodom kot tudi med bivanjem tam. Praktično pred odhodom tako nisem imela večjih problemov. Nekaj preglavic mi je predstavljal edinole predmetnik. Seveda, ko sem se odločala kam grem študirati, se nisem popolnoma zavedala kaj pomeni, če je število predmetov v angleščini za polje Teologije omejeno. Zato toplo priporočam vsem, preden se odločijo za kraj študija, da temeljito preverijo, kateri predmeti so jim na voljo, da se, denimo, ujemajo z matično fakulteto za leto študija.
Vedno znova me je presenečalo, da večjih pomislekov, dvomov, skrbi pred odhodom nisem imela. Kar nekako mi je bilo samoumevno, da bom zmogla. Bolj kot se je približeval čas odhoda, bolj sem se veselila - v pričakovanju izziva, kaj me čaka, kako bo, kakšne ljudi bom spoznala. Priznam, stiskalo pa me je zaradi enega dejstva – doma sem imela fanta. Vendar menim, da vsak kroji svojo življenjsko pot, on pa me je pri tem podpiral, kljub temu, da sva se oba zavedala, da bo to velika preizkušnja za naju.
Kljub vsemu vzhičenju pred odhodom, pa sem ob prihodu v mesto, ki je bilo naslednjih 5 mesecev moj dom, doživela precejšen šok: večer, skromna sobica v stanovanju, ki že nekaj časa ni bil deležen krpe in detergenta, 4 sostanovalci, v tujem mestu, utrujena od poti.
V prvih dneh sem spoznala vse Erazmovce in z dvema od njih, Madžarom in Belgijko, smo bili do zadnjega dneva neločljivi. Sprva sem imela nekaj težav z ureditvijo urnika, saj nekaterih prvotno razpisanih predmetov sploh niso izvajali, tako da sem morala iskati nove. Glede družabnega življenja se, denimo, spomnim, da so bili domačini, Poljaki, zelo zadržani do nas, sicer prijazni, vendar večinoma niso kazali pretiranega interesa po druženju s tujimi študenti. Mojo družbo so tako sestavljali predvsem tuji študentje in Erazmovci, saj smo imeli podobne interese: si razširiti obzorja in spoznavanje novih ljudi v tujem mestu. Glede študija bi pa rekla naslednje: ponovno se za to fakulteto verjetno ne bi odločila. Posebej iz akademskih razlogov, saj tujim študentom, predvsem Teologije in poljsko ne-govorečim, ne morejo ponuditi primernega študija, predvsem imam v mislih predmetnik. Po drugi strani pa sem bila z izbranimi predmeti, še posebno s profesorji, nadvse zadovoljna, saj so mi odprli in ponudili drugačen pogled na način študija, podajanja znanja, odnos do študentov in način preverjanja, kako smo predano snov zapopadli.
Študijske obveznosti, ki sem jih opravila tam, mi skorajda ne bodo upoštevane (razen priznani semester in kreditne točke), vendar pa so mi dale tolikšno širino in globino, da ničesar niti malo ne obžalujem: izpilila sem svojo angleščino, osvojila nekaj poljskega jezika, tako da sedaj, ko poslušam kakega Poljaka, celo ima smisel. J Spoznala sem drugačen način študija, izkusila življenje izven Slovenije, se naučila veliko novih stvari, ki me bogatijo še danes pri osebni rasti in mi bodo na nadaljnji poklicni poti nadvse koristne. Z odločitvijo, da se podam na to pot sem nekako premagala ovire v sebi, v svoji glavi, da nečesa ne zmorem oziroma, da nekaj ni možno, dosegljivo. Predvsem pa sem hvaležna za vse čudovite ljudi, ki so mi »prekrižali« pot v tem času, prav za vsakega – od profesorjev, koordinatorke, Karle (moj »angel varuh« J), do sostanovalk. In ne nazadnje, za tistih nekaj duš, ki so bile moja vsakdanja stalnica, ti bodo za vedno v mojem spominu in srcu, kar jim povem še danes. 
Vsem, ki se (ne) odločajo za Erazmus izkušnjo: globoko in iskreno jo priporočam. Ne poznam nikogar, ki bi odločitev in preživeto obžaloval. Poznam pa jih mnogo, ki obžalujejo, da te priložnosti niso - pograbili. Četudi ste negotovi, neodločni – vsak prejme toliko podpore na domači kot tuji fakulteti, skušajo nam olajšati vsak korak in pripomorejo k temu, da se študentje na izmenjavi lahko sprostimo, se imamo lepo, ob tem pa seveda izpolnimo študijske obveznosti. Dragocen spomin pa ostane za vse življenje - je več kot vredno!

 

Lublin
Urška 
 
 

Regensburg, Nemčija

Na pobudo profesorja Kluna in po kratkem premisleku ter seveda pogovoru s starši sem se odločil, da moje študijsko obdobje malce popestrim in se odpravim na lov za novimi izkušnjami ter del študija preživim na eni izmed tujih univerz. Odločil sem se za nemško področje, saj me je želja po poglobljenem znanju nemščine in pridobivanju novih izkušenj v tujini peljala v Nemčijo. Del študija sem preživel v malem mestu na vzhodu zvezne dežele Bavarske- v papeževem mestu Regensburg. Regensburg je mesto, ki spada pod UNESCO-vo svetovno dediščino, saj je mesto z bogato zgodovino že iz rimskih časov, ker ima pomembno lego ob reki Donavi. Mesto slovi tudi po tem, da je bilo prva prestolnica svobodne dežele Bavarske. Danes pa je mesto predvsem znano po tem, da je na njegovi univerzi kot profesor dogmatike deloval Joseph Ratzinger- upokojeni papež Benedikt XVI. in pa po Regensburger Domspatzen ali tako imenovani regensburški dečki, ki s svojim petjem bogatijo nedeljske in praznične škofovske maše. Izmenjava te privede do tega, da si v stalnem odkrivanju nečesa novega. Študij na univerzi je bil svojevrsten način, saj se razlikuje od našega. Predvsem me je pritegnila njihova strogost, saj Nemci izpit lahko opravljajo le trikrat in če ti v tretje ne uspe, potem se moraš odločiti za študij druge smeri ali pa moraš oditi v tujino. Na teološki fakulteti večinoma poučujejo laiki, duhovniki so redki. Univerza je za nas tuje študente tudi zelo dobro poskrbela. Vsak teden  po dvakrat smo imeli Kafeestunden, kjer smo se srečevali še z ostalimi Erasmus študenti in ob kavi ali čaju spoznali tudi druge in njihove dežele. Pripravljali so tudi tematske večere ( od tradicionalno bavarskega pa tudi malajskega, francoskega, poljskega,...). Tudi za potovanje in raziskovanje države nam ni zmanjkalo časa. Odpravili smo se v Alpe, v Prago, München, Nürnberg, Salzburg, Abensberg ( kjer smo si ogledali nastanek tradicionalne nemške pijače- seveda kaj drugega kot piva) in seveda na koncu kot jagoda na vrhu smetane so nas peljali še na pet dnevni izlet v času filmskega festivala Berlinale v glavno mesto Zvezne republike Nemčije- v Berlin. Poleg časa za študij, je čas tudi za zabave, samostojno raziskovanje dežele in medsebojnega spoznavanja. Skratka izkušnja je zelo bogata. Naučiš se preživljati sam, sam stojiš za svojimi dejanji, sam si urediš življenje in gledaš na vse, da boš dobro preživel in ne boš več odvisen od svojih staršev, ki ti večkrat krijejo hrbet. S to izkušnjo si pridobiš veliko novih prijateljev, spoznaš njihove navade in navade njihovih dežel in s tem pridobiš širok in odprt pogled na svet in se zaveš, kako je stvarstvo bogato, kako nas je Bog različno ustvaril. Želim si, da bi se več mladih odločilo za tako izkušnjo, za del študija ali celo nadaljevanje študija v tujini in se podali na neko novo, neodkrito pot. Pred izmenjavo toplo priporočam, da si stvari že uredite pred pred odhodom v tujino (npr. Learning Agreement, zavarovanje itd.), da ne bi prihajalo do nepotrebnega izgubljanja živcev in do nepotrebnih komplikacij. Predvsem pa, da bi se ravnali točnosti, se držali tistega, kar ste se dogovorili in si večkrat tudi okvirno načrtovali plan tedna, meseca ali potovanja, Nemci se tega zelo držijo. Skratka naučil sem se, da me ne sme biti strah odpraviti se v neznano, saj je to lahko zelo lepa izkušnja, lahko pa izkušnja, ki me bo utrdila. Na koncu bi se rad zahvalil najprej Bogu, ki me je poslal na neznano pot, mojim staršem in družini, ki me je pri tem podpirala, profesorju Klunu, ki me je vzpodbudil naj se podam na to izkušnjo in mi bil večkrat tudi v neizmerno pomoč in seveda mojim prijateljem, ki so sprejeli mojo odločitev in v njej videli, da je to nekaj dobrega in pozitivnega za moje vnaprejšnje življenje ter me seveda pri tem tudi podpirali in vzpodbujali. S to izkušnjo sem si pridobil samostojnosti in ugotovi, da znajti se v tem svetu ni preveč enostavno.
Regensburg
Anže
 

Maynooth, Irska 

Pravijo, da si Erasmus, ko rečeš »lahko noč« v petih različnih jezikih. Ravno to sem storila pred par minutami, ko sem svojim sostanovalcem zaželela lahko noč. To je čar Erasmusa. Ljudje, ki te učijo neumne besede v svojih jezikih, ljudje s katerimi kuhaš tortilje (tiste prave španske), ljudje s katerimi se jočeš, z njimi par tednov zapored ješ pico, se pogovarjaš do 6.00 zjutraj, ob 8.00 pa imaš predavanja. In kjer je vedno znova slišan stavek »so what, we're on Erasmus«.
Na Irskem sem od septembra 2013. Prvi občutki so bili prav grozljivi. Pristaneš v državi, kjer si prvič, ne poznaš nikogar, taksist govori v tako močnem naglasu, da je še tisto znanje angleščine, ki ga imaš, postavljeno pod vprašaj. Prvi obisk kampusa, kjer potrebuješ pol ure, da najdeš wc, da ne omenjam borbe ob iskanju prave pisarne, registracija na kampusu, iskanje hiše kjer naj bi živel, vse ulice so iste in še in še bi lahko naštevala, pa vendar je ravno to tisto, kar ostane s teboj. In kaj kmalu spoznaš, da so vsi ljudje tukaj na istem. Nihče ne pozna nikogar, vsak je previden z besedami. Oraganiziraš prvo hišno zabavo, kamor povabiš vsakogar, ki ga srečaš dvakrat na kampusu, zato ker imaš v sebi neobvladljivo željo po spoznavanju ljudi. In čas teče in teče. Pride december, ko greš domov pozdraviti ljubljene in nazaj pridobiti tistih par izgubljenih kilogramov v prvem semestru. Nazaj se vrneš neizmerno srečen, vsak te je vesel, vsi se objemamo in delamo plane za naslednji dan, teden, mesec. Čas pa znova beži in beži. In tukaj sem sedaj, konec marca. V glavi imam sliko konca izmenjave. Lahko se upiraš, bežiš, vendar se vsako jutro zbudiš v nov dan, ki je bližje koncu. Nisem realist, vendar se zavedam, da bomo z vso to množico ljudi ostali prijatelji na facebooku, vendarle pa nič več. Tistih nekaj, s katerimi pa si postal brat ali sestra v teh preteklih mesecih, pa bo ostalo s teboj za vedno. Kljub polovici Evrope in Atlantskemu oceanu. Ker to tako je, najdeš svoje sorodne duše, ki so pripravljene ob 3.00 zjutraj s tabo it peš na drugo stran mesta, samo zato, da jim razložiš dogajanje na karaokah. In spomini, to ostane za vedno.
Seveda pa je tukaj še šola.  Sistem v Maynoothu je tak, da ima vsak Erasmus študent na izbiro katerikoli predmet iz vseh letnikov programov Theology, Divinity, Philosophy, tako da je na izbiro ogromno predmetov. Sistem ocenjevanja je z eseji, ki jih oddaš v pisarno teologije.  Marsikomu se zdi sistem esejev lahek, pa vendarle temu ni tako. Da napišeš dober esej v tujem jeziku, res vzame ogromno časa, veliko več kot sem sprva pričakovala. Pri nekaterih predmetih so obvezni še »tutorialsi«, ki so kot vaje, kjer moraš ponavadi prebrati članek in o njem kasneje napisati svoje mnenje, izvleček, odvisno od zahteve profesorja.  Moje izkušnje s profesorji so zelo dobre, vsi so na voljo in velikokrat sedimo ob isti mizi pri kosilu v kantini Pugin Hall (verjetno najpopularnejši del šole), kjer spoznaš profesorja tudi z druge plati.
Nikoli nisem niti za trenutek  obžalovala svoje odločitve za Erasmus. In ko pomislim, da sem najprej nameravala oditi samo za en semester, me kar zmrazi. Zato vsakomur, v katerem tli vsaj najmanjša želja po najboljši dogodivščini, pritrdim z glasnim JA!

 

 

Maynooth
Monika
 

 

 

Ta stran uporablja piškotke. Z uporabo strani se strinjate, da lahko piškotke uporabljamo za delovanje strani in statistiko obiska. Več o tem