Objavljeno: 3.10.2022 | Posodobljeno: 10.10.2022

Spoštovane sodelavke, sodelavci, drage študentke, študenti!

Začeti akademsko leto v jesenskem času, ko pobiramo pridelke s svojih polj in vrtov, nam je lahko zaveza za še večjo zavest, da živimo iz sadov preteklosti. Čeprav zremo v prihodnost, je prav, da smo ob tem hvaležni za delo svojih prednikov. V letu 2023 bomo obhajali stoletnico prvega podeljenega doktorskega naziva na naši fakulteti. Doktorski študij je dokaz najvišje znanstvene odličnosti in hkrati potrdilo, da smo usmerjeni v raziskovanje in s tem v prihodnost. Čas, v katerem živimo, je še posebej na področju verovanja in medosebnih odnosov v nenehnem spreminjanju. Kot je doba ob nastanku prve slovenske univerze terjala iskanje odgovorov na področju urejanja teološkega študija, nam današnji čas postavlja druge izzive. Če so se takrat morali spopadati predvsem z organizacijo študija, je prav, da smo danes osredotočeni na vsebino. Imamo dobro delujoč sistem, ki vsako leto spodbuja številne, da se vključijo v najvišjo stopnjo akademskega izobraževanja. Ob obrambi doktorskih tez se človek čudi pestrosti raziskovanja in idejam, ki sledijo temu. Pogosto vse to ne najde dovolj odmeva v našem znanstvenem in pedagoškem delu.

Obletnica začetka doktorskega študija nam je lahko v spodbudo, da iz sadov, ki smo jih in jih še prejemamo, iščemo nove možnosti na tem področju. Najprej za poglobitev tega študija na vsebinski ravni. Nato pa v iskanju možnosti vključevanja dosežkov naših doktorskih študentov v pedagoški in raziskovalni proces. Če nam je uspelo razviti raziskovalno središče, je prav, da ga oplemenitimo z vsebino, ki jo prispevajo naši novi doktorji znanosti. Pri tem ni treba iskati kakšnih posebnih priložnosti ali spodbud. Dovolj je že misel sv. Terezije Deteta Jezusa, mlade cerkvene učiteljice, v letu 2023 obeležujemo 150 let njenega rojstva in 100 let njene beatifikacije, kako je vsak prispevek, ki izhaja iz iskrenega prizadevanja in Božjega daru, vreden, da krasi naš vsakdan: »Če bi si vse cvetlice želele biti vrtnice, bi narava izgubila svojo pomladno lepoto.« Če nas ta misel poziva k pestrosti in polnosti iskanja lastnega izraza, nas njene zadnje besede vabijo h globini: »Moj Bog, ljubim te.« Globina teologije ne more mimo globine naših odnosov. Mala Cvetka je to doživljala najprej v domači družini in nato v samostanu. Mala pot jo je vodila k dostojanstvu cerkvenega učiteljstva. Ko sami iščemo odgovore za sodobnega človeka, ki težko verjame že sebi, kaj šele drugim in končno Boga raje postavi v kot, kot da bi se pri njem oplajal na poti življenja, naj nas vodi in navdihuje to preprosto dekle, cerkvena učiteljica, mala Terezika.

Najvišji dosežki so na koncu vedno preprosti in zmorejo enostavno odgovoriti na temeljna vprašanja človeštva. V letu, ki je pred nami, iščimo in spodbujajmo drug drugega v pestri raznolikosti k odrivanju malih poti za človeka, da bi ta v naglici življenja spet spregledal in videl bogastvo odnosov in celotnega Stvarstva.

prof. dr. Janez Vodičar, dekan