Poročilo: otvoritev razstave Od puščave do mize

Sinoči, v četrtek, 4. oktobra, so v Sinagogi Maribor (Židovska ulica) odprli biblično arheološko razstavo Od puščave do mize. Razstavo je pripravila Teološka fakulteta ob 50-letnici delovanja enote v Mariboru, v sodelovanju s Centrom judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor. Na odprtju sta zbirko in razstavo predstavila skrbnica zbirke Fanika Krajnc Vrečko in avtor razstave Samo Skralovnik, zbrane sta nagovorila tudi direktor Sinagoge Maribor Boris Hajdinjak in prodekanja mariborske enote Teološke fakultete Mateja Pevec Rozman. Razstavo je odprl biblicist Maksimilijan Matjaž. 

Mateja Rozman Pevec: "Predmeti, priče, ki pripovedujejo zgodbe iz preteklosti"

Biblična arheološka zbirka Teološke knjižnice Maribor je edinstvena zbirka v Sloveniji. V zbirki prevladujejo lončenina in predmeti, povezani z vsakdanjim življenjem in prehranjevanjem, zato se, kot so zapisali v vabilu, »z razstavo izbranih predmetov iz te zbirke podajamo na sprehod od puščave do mize.« Puščava v naslovu predstavlja nomadski način življenja (prehranjevanja) Izraelcev, miza pa način življenja v civilizaciji (stalni naselitvi). 

»Predmeti arheološke zbirke na razstavi nas vodijo v daljno preteklost. Vodijo nas v skrivnostne kraje in čase, ki so od nas in od sedanjega trenutka oddaljeni več tisočletij,« je dejala prodekanja Pevec Rozmanova: »Primerki, ki jih lahko občudujemo, niso zgolj predmeti iz preteklosti, predmeti, ki jih je v davnini izdelala človeška roka, temveč so mnogo več. So živi pripovedovalci, priče, ki pripovedujejo zgodbe preteklosti, zgodbe o človeku in njegovem hrepenenju, o stiskah in radostih, pripovedujejo o življenju in smrti, o iskanju smisla in iskanju tistega, ki presega vso tukajšnjost, Tistega, ki daje življenje in vodi od puščave do mize«.

Maksimilijan Matjaž: »Od gline do življenja, od davne preteklosti do aktualne sedanjosti«

»Ko sedejo za skupno mizo arheolog, zgodovinar, biblicist in teolog, lahko tudi tisočletja stari predmeti in teksti zasijejo v novi luči in spregovorijo na nov način,« je zapisal ob razstavi profesor Maksimilijan Matjaž. Po njegovih besedah je avtorjem razstave in kataloga »uspelo ustvariti prepričljive prehode, ki bodo gledalca in bralca večplastno nagovorili in vključili v vznemirljivo popotovanje od davne preteklosti do aktualne sedanjosti.«

Prvi prehod, kot je zapisal Matjaž, zaznamuje že sama arheološka zbirka različnih posod, ki zajema predmete od bakrene dobe (ok. 4000 pr. Kr.) do predmetov iz pozne bizantinske dobe (do ok. 700 po Kr.). »Ker je lončenina najboljša priča tehnološkega, gospodarskega in družbenega razvoja, bo lahko pozoren gledalec opazoval postopni razvoj materialne kulture, na katerem temelji tudi naš civilizacija.«

Drugi prehod tvori izbor bibličnih tekstov, ki po besedah Matjaža »bralca povede od devteronomistične tradicije, preko evangelijev od poznih pavlinskih pisem.« Tretji prehod pa ustvarjajo zgodovinski opisi obdobij, v katerem je potovalo izvoljeno ljudstvo: »Začne se s prihodom Abrahama na področje Kanaana v 17. st. pr. Kr. in zaključi z opisom življenja novih pavlinskih skupnosti v Mali Azij in drugod po rimskem imperiju.«

Četrti prehod, kjer najdejo presečišče tudi prvi trije, pa je po besedah Matjaža tematsko-teološki: »Razstava sledi podobi prehranjevanja kot temeljni človeški dejavnosti, v kateri se križa človekova materialna, duhovna in družbena dimenzija. Ob človekovemu odnosu do hrane se je razvijal tudi njegov odnos do najbližjih, do družbe in do svetega. Ob hranjenju se ni razvijala tehnika pridelovanja in priprave hrane, temveč tudi morala, etika in teologija. Človek je prav ob hrani doživljal tako svojo končnost in odvisnost kot tudi svojo ustvarjalnost ter poklicanost v presežno – v odnos. Odnos do hrane je odslikaval odnos do vira življenja, zato je judovsko krščanska tradicija od vsega začetka v svoje obrede vključevala hrano in hranjenje. Na tem ozadju lahko torej razumemo veliko angažiranost in ustvarjalnost, ki jo je judovsko-krščanska civilizacija posvečala izdelavi posodja in priprav, ki so jih uporabljali pri obedih in pri bogoslužju.«

Posrečena izvirnost razstave, kot je sklenil Matjaž je prav estetsko dovršeno in vsebinsko argumentirano prepletanje teh štirih tokov, ki popeljejo obiskovalca skozi tisočletja rasti in zorenja človeškega duha. »Namen razstave gotovo ni samo odstirati detajle zgodovinskega potovanja 'od puščave do mize', ki jih je izvoljeno ljudstvo zapustilo kot duhovno dediščino človeštvu, temveč tudi pričevati o veličini duha, ki navdihuje te prehode, da iz mrtve gline spregovori živa podoba, da se v puščavi porodi življenje, da se iz posameznika prerodi človeka, ki lahko ustvarja, ljubi in občuduje.«

Samo Skralovnik: "Ni bilo dovolj, da si je Bog Svetega pisma nadel podobo človeka, moral se je spremeniti v hrano, v kruh"

Hrana v Svetem pismu prestavlja ne le pomembno zgodovinsko in kulturno presečišče – številni pomembni dogodki, opisani v Svetem pismu, so se zgodili »za mizo« – temveč doživi tudi pomembno teološko transformacijo. Človekova usoda – padec in odrešenje – je tako naslikano prav s hrano: »Vzela je torej od njegovega sadu in jedla, dala pa je tudi možu, ki je bil z njo, in je jedel.« (1 Mz 3,6) Tudi dogajanje ob koncu časov je podrobno naslikano z mesijansko gostijo (Iz 25,6-8). 
Jezus v govoru o ponovnem prihodu predstavlja kot temeljni kriterij sodnega dne prav odnos do hrane oziroma pripravljenost deliti to hrano: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti …« (Mt 25,34‑35) 
Jesti za isto mizo v Svetem pismu označuje pripravljenost sprejeti nekoga kot sebi enakega, kot prijatelja. Ko se Jezus v evangelijih druži in obeduje z grešniki, sporoča, da grešnika, torej slehernika, sprejema kot prijatelja. Podobno je v današnji kulturi. Si lahko prikličete v spomin podobo, kako skupaj obedujeta klošar in politik ali direktor banke? Morda najbolj očitna in tudi najlaže preverljiva metoda pa je domača kuhinja, hladilnik. Odgovor na vprašanje, komu dovolite, da sam brska po vašem hladilniku, je odgovor na vprašanje, kdo je vaš bližnji.

Hrana ima v Svetem pismu tako pomembno vlogo, da lahko izrečemo naslednjo trditev: v resnici ni bilo dovolj, da si je Bog Svetega pisma nadel podobo človeka, moral se je spremeniti v hrano, v kruh.

Vabljeni k ogledu galerije.