Utrinki iz Tomaževe proslave 2019

Tomaževa proslava se je v ponedeljek, 4. marca, pričela z mašo v stolnici, kjer se je ljubljanski nadškof metropolit in veliki kancler Teološke fakultete Stanislav Zore zahvalil vsem za delo, ki ga opravljajo na pedagoškem ter raziskovalnem področju, kakor tudi za vstopanje v akademski in v širši družbeni prostor, za katerega si želi, da bi ga bilo v prihodnje še več.

Prisluhni pridigi msgr. Stanislava Zoreta
Prvi ponedeljek v mesecu marcu se vsi, ki smo povezani s Teološko fakulteto Univerze v Ljubljani, srečamo na praznovanju zavetnika sv. Tomaža Akvinskega. Ob tej priložnosti vam želim čestitati in se vsem zahvaljujem za delo, ki ga opravljate na pedagoškem in raziskovalnem področju, kakor tudi za vstopanje v akademski in v širši družbeni prostor, za katerega bi želel, da bi ga bilo v prihodnje še več. To je tudi slovesnost, na kateri se na zunaj pokažejo sadovi študija in dela profesorjev in študentov, kar na zunaj izrazijo različni nazivi, ki bodo danes podeljeni diplomantom na vseh programih naše fakultete. Vse vas vabim, da praznujemo s hvaležnostjo, saj je vsak uspeh v resnici sad darov, ki smo jih prejeli, in našega osebnega prizadevanja, da bi ti darovi tudi obrodili sadove.

Kljub temu je letošnje praznovanje nekaj posebnega, saj ga zaznamujejo pomembne obletnice. Leta 1589, pred 430 leti torej, je v skladu s tridentinskimi odloki delovala teološka šola v Gornjem gradu; s tem se je začelo javno visoko šolstvo na Slovenskem. Pred 400 leti, leta 1619, so jezuiti na svoji gimnaziji v Ljubljani uvedli predavanja moralne teologije, s katerimi so bile povezane javne disputacije o teoloških tezah. Ko je bila v Ljubljani leta 1919 ponovno ustanovljena univerza, je bila med petimi ustanoviteljicami univerze tudi teološka fakulteta - poleg pravne, filozofske, tehniške in medicinske fakultete. Upravičeni smo lahko veseli in ponosni, da je bila teologija skozi dolga stoletja med tistimi, ki so našemu narodu prižigali luč znanja in gradili stavbo izobrazbe, s katero smo držali korak z vsemi drugimi narodi v naši okolici. Tudi skozi pogled na zgodovino danes čestitam Teološki fakulteti najprej za oranje ledine, potem pa za prispevek, ki ga je skoz čas dajala izobrazbi našega naroda.

Letošnje praznovanje pa je posebno tudi zato, ker ga praznujemo v posebnem ozračju, v ozračju krize spolnih zlorab. V Vatikanu se je pred dobrim tednom končalo srečanje o zaščiti mladoletnih in ranljivih oseb v Cerkvi, ki ga je sklical papež Frančišek. V svojem sklepnem govoru je papež poudaril, da „v zlorabah vidimo roko zla, ki ne prizanese niti nedolžnosti otrok. Ponižno in pogumno moramo priznati, da stojimo pred skrivnostjo zla, ki se je zneslo nad najslabotnejšimi, ker so podoba Jezusa. Poglejte, zakaj je sedaj v Cerkvi v porasti zavest, da mora ne samo zajeziti strašne zlorabe z disciplinskimi ukrepi ter s civilnimi in kanoničnimi procesi, ampak se tudi z odločnostjo soočiti s tem pojavom tako znotraj kot zunaj Cerkve. Cerkev se čuti poklicana spopasti se s tem zlom, ki se dotika jedra njenega poslanstva, ki je oznanjevanje evangelija malim in varovati jih pred pogoltnimi volkovi … Kakor moramo sprejeti vse praktične ukrepe, ki nam jih razum, znanost in družba ponujajo, tako tudi ne smemo izgubiti z vidika te realnosti ter sprejeti duhovne ukrepe, ki nas jih uči sam Gospod, torej ponižanja, obsodbe samih sebe, molitve in pokore. To je edini način, da premagamo duha zla. Jezus ga je tako premagal.“

Papež nas vabi k spreobrnjenju. In kaj pravzaprav to pomeni? Dovolite mi, da se ozrem na govore, ki jih je v letih med drugo svetovno vojno od 1941 in 1945 za britansko ljudstvo imel Clive Stapels Lewis. Namen teh govorov je bil, da bi v času trpljenja in preizkušenj opogumljal narod in mu vračal smisel. Veliko teh 15 minutnih govorov je bilo namenjenih teologiji, čeprav pisatelj ni bil teolog, ampak iz ateizma spreobrnjeni kristjan. In kaj Lewis pravi o teologiji? Kako se teologija začne?

„Navaden preprost kristjan poklekne, da bi molil. Skuša stopiti v stik z Bogom. A kot kristjan ve, da je tudi tisti, ki ga spodbuja k molitvi, Bog: tako rekoč Bog znotraj njega. Ve pa tudi, da vse njegovo védenje o Bogu prihaja po Kristusu, človeku, ki je Bog – da Kristus stoji poleg njega, mu pomaga moliti, moli zanj. Vidite, kaj se dogaja. Bog je tisti, h kateremu moli – cilj, ki ga skuša doseči. Bog je tudi tisti, ki je znotraj njega in ga spodbuja – je gonilna sila. Bog pa je tudi pot ali most, po katerem lahko doseže ta cilj … človek je po Bogu pritegnjen v Boga, medtem ko še vedno ostaja on sam. Na ta način se začne teologija.“ V nadaljevanju pove, da je teologija na neki način eksperimentalna znanost. „Je podobna drugim eksperimentalnim znanostim, a ne povsem. Če je nekdo geolog, ki študira kamnine, mora iti in najti skale. Te ne bodo prišle k njemu in če gre k njim, ne bodo pobegnile.“ Potem pisatelj preigra celotno lestvico stvarstva preko živali in človeka in nazadnje pride do Boga. „Ko pa človek spoznava Boga, je pobuda na Njegovi (Božji) strani. Če se sam ne pokaže, nas nič, kar lahko storimo, ne usposobi, da bi ga našli. In vendar veliko več samega sebe dejansko pokaže enim ljudem kot drugim – ne ker bi imel ljubljenčke, ampak zato, ker je zanj nemogoče, da bi se pokazal človeku, katerega um in značaj sta v zmotnem stanju … lahko povemo še drugače; medtem ko so v drugih znanostih instrumenti, ki jih uporabljate, zunaj vas, je instrument, skozi katerega vidite Boga, vaš celotni jaz“ (C. S. Lewis, Mere Christianity, 79-80).

O istem nam pripoveduje papeški pridigar Raniero Cantalamessa v knjigi „Tvoja BESEDA mi daje življenje“. Naš Bog, svetopisemski Bog je Bog, ki govori. Njegova beseda ni nekaj odmaknjenega, nekaj komaj zaznavnega. Gre za govorico v pravem pomenu besede. Človek sprejme sporočilo, ki ga lahko prevede v človeške besede. In ta beseda sega v globino. „Noben človeški glas ne doseže človeka v globinah, v katerih ga doseže Božja beseda. Ta beseda 'zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca' (Heb 4,12)“ (Cantalamessa, 10-11).

Eden od vidikov naše bogupodobnosti je prav v tem, da smo obdarovani z besedo. „Bog je ustvaril človeka 'po svoji podobi', ker ga je ustvaril sposobnega govoriti, komunicirati in vzpostavljati odnose; in prav zaradi tega, da bi bilo to mogoče, 'ju je ustvaril moškega in žensko' (1 Mz 1,27), se pravi različna. Bog, ki ima v samem sebi od vekomaj Besedo, svojo Besedo, je človeka ustvaril obdarovanega z besedo“ (Cantalamessa 12).

Teologija se torej začne s poslušanjem Boga, njegove besede. Temu mora slediti pogovor z njim. Teologija brez dialoga z Bogom, ki se velikokrat lahko primerno odvija samo na kolenih, se prej ali slej izprazni – ker ne govori z Bogom, ne more več govoriti o Bogu. Teologija je vedno znova v skušnjavi, da bi živela iz dialoga s svetom, z raznimi miselnimi tokovi. Prav je, da vso resničnost okoli sebe zaznava in presoja, vendar jo mora srečevati in presojati iz Boga, iz njegove besede, sicer se hitro spremeni v mnenje na tržnici mnenj.

Razmišljanje nas je pripeljalo do temeljne misli današnjega evangelija, do povabila, da postanemo učenci. Biti učenec ne pomeni, da občudujemo Jezusa, da strmimo nad njegovimi nauki. Biti učenec tudi ne pomeni, da hočemo s svojimi močmi in sposobnostmi doseči cilje, ki se nam zdijo mikavni ali bi jih radi dodali med trofeje svojega napuha ali ošabnosti. Biti učenec pomeni postati tako zelo svoboden vsega, da lahko z naglim hitenjem, lahkim korakom in neovirano hojo, kakor je zapisala sveta Klara sveti Neži Praški (2KlPNP 12), hodimo za svojim Gospodom.

V vsakem izmed nas kdaj glasneje kdaj bolj pritajeno odmeva vprašanje, ki ga povzema Jezus v svoji ugotovitvi: „Kako težko bodo tisti, ki imajo bogastvo, prišli v Božje kraljestvo“ (Mr 10,23). Pri tem bogastvo ni nujno preštevanje novcev. Človekova, tudi teologova duša se lahko pripne na marsikaj drugega, kar sicer ne cinglja v zvenenju bogastva, pa vendar tako močno pogojuje njegovo odločanje in ravnanje, kakor je premoženje odločalo o korakih mladeniča pred Jezusom.

Zato je pomembno, da slišimo tudi sklepno Jezusovo besedo: „Pri ljudeh je nemogoče, ne pa pri Bogu; zakaj pri Bogu je vse mogoče“ (Mr 10,27). Kajti, kakor pravi modri Sirah, „Bog dovoljuje skesanim vrnitev, spodbuja tiste, ki izgubljajo zaupanje. Spreobrni se h Gospodu in pusti grehe, milo prosi pred njim in nehaj ga žaliti! Kako velika je Gospodova milosrčnost in njegovo usmiljenje do teh, ki se spreobrnejo k njemu!“ (Sir 17,24-25.29). Amen.

Slavnostna akademija je bila v veliki dvorani Teološke fakultete. Uvodoma je dekan Teološke fakultete dr. Robert Petkovšek spomnil, da se letos spominjamo stote obletnice ustanovitve Univerze v Ljubljani, katere ena od soustanoviteljic je bila tudi Teološka fakulteta, prav tako 400. obletnice prvih teoloških študijev v Ljubljani. 

Dejal je, da je v tem času, stotih ali štiristotih let, Teološka fakulteta veliko prispevala k rasti našega duhovnega, kulturnega, družbenega in univerzitetno-znanstvenega prostora. Z znanstveno doslednostjo je brusila pojme in oblikovala ideje, z nje so odhajali diplomanti, ki so nato delovali kot dobri duhovniki in laiki, redovniki ali redovnice, misijonarji ali narodni buditelji, danes tudi kot terapevti, karitativni delavci ali pedagogi, vsi z enim ciljem: varovati in razvijati to, čemur pravimo humanost, človeškost in človečnost. 



»Druge znanosti se ukvarjajo s človeškim telesom, z mikrovesoljem in makrovesoljem, z ekonomijo in s pravom, s števili in z idejami, teologija pa se, kakor bi dejal Pascal, s človeškim srcem.« Diplomantom je voščil: »Hodite naprej po tej poti in naredite čim več, da človeštvo ne bi bilo samo pametno, ampak tudi srčno.«

Slavnostni govornik je bil dr. Tomaž Erzar, ki je govoril o vprašanju odpuščanja. Svoj govor je sklenil z besedami: "V procesu človeškega odpuščanja, kakor se to vedno znova pojavlja v različnih oblikah in družbah, se človek odpira sočutju ali dobremu, ki ga presega in je neodvisno od njega. Človek se odpira srečanju, ki ga ni mogoče izsiliti, ki je onstran prav in narobe, je od posamezne osebe neodvisni vir odpuščanja tako sebi kot drugim. S tem odpiranjem srca človek postane sodelavec tega vira dobrega in je spet celota. Odpuščanje je način, kako človek prisluhne lastnemu srcu in za hip spozna skrivnostno naravo ali pot dobrega v svojem srcu in v srcu soljudi. Od tod veje neko olajšanje srca, zdravilni vzdih olajšanja. Kdor hodi po poti odpuščanja, odpuščanja sebi in drugim, bo imel možnost, da izkusi dobro na povsem enkraten način, kot dobro, ki se mu približa samo od sebe."

Podelitev diplom in listin po stopnjah študija

Sledila je podelitev diplom in listin po stopnjah študija. Študij na 1. stopnji je na treh programih zaključilo 20 študentov (15 v Ljubljani, pet v Mariboru): na univerzitetnem študijskem programu prve stopnje z naslovom Teološki in religijski študiji je študij zaključilo 12 študentov (10 v Ljubljani in dva v Mariboru), univerzitetni dvodisciplinarni študijski program prve stopnje Teološki študiji (v povezavi s Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani) je zaključilo pet študentov, skupni univerzitetni dvopredmetni študijski program prve stopnje Teološki študiji (v povezavi s Filozofsko fakulteto v Mariboru) pa so zaključile tri študentke.

Študij na 2. stopnji je zaključilo 53 študentov (36 v Ljubljani, 17 v Mariboru): enoviti magistrski študijski program druge stopnje Teologija je zaključilo devet študentov, drugostopenjski magistrski študijski program Religiologija in etika en študent, drugostopenjski magistrski študijski program Zakonski in družinski študiji 42 študentov (25 v Ljubljani in 17 v Mariboru), drugostopenjski dvopredmetni magistrski pedagoški študijski program Teologija (v povezavi s Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani) pa ena študentka.

Znanstvene doktorske naslove je doseglo pet študentov: dva s področja Teologija in z trije s področja Zakonska in družinska terapija.

Programe za izpopolnjevanje je uspešno zaključilo 53 udeležencev. 24 na programu Zakonska in družinska terapija, sedem na programu Duhovno izpopolnjevanje, devet na programu Pastoralno izpopolnjevanje in trinajst na programu geštalt pedagogika.

Študij teologije je molitev, v kateri Bogu pustimo, da razsvetljuje naš um

V imenu diplomantov je zahvalo izrekel Gregor Bregar, ki je dejal, da se morda študenti niso zavedali, da je bil študij teologije za njih poglobitev vere. 

»Študij teologije namreč ni raziskovanje Boga, ki bi ga vtaknili v kakšen laboratorij in bi mu kot kakšnemu kemijskemu vzorcu izmerili višino, prostornino, težo in pH vrednost, ampak je molitev, v kateri Bogu pustimo, da razsvetljuje naš um, da spoznamo, kako daleč je šel v tem, da se nam je iz ljubezni izročil.«

Tomaževo nagrado sta prejela dva avtorja. Žirija je izbrala »sočutna, vedno pripravljena pomagati, dobronamerna in zelo sposobna človeka, ki sta več kot očitno tudi odlično napisala diplomski nalogi«. 

Martini Medved so jo podelili za magistrsko diplomsko delo z naslovom Doživljanje sodnih postopkov dokazovanja spolne zlorabe otroka pri svojcih otrok in Urbanu Brnotu za magistrsko delo Življenje v Kristusu kot temeljna Pavlova paradigma v Pismu Rimljanom. Deleženje v telesu greha v nasprotju z deleženjem v Kristusu. Utemeljitev sta prebrala dr. Barbara Simonič in dr. Maksimiljan Matjaž.

Študentje so za najboljšega profesorja izbrali izr. prof. dr. Branka Kluna.

Študentski svet je tudi letos pod drobnogled vzel asistente, profesorje in strokovne delavce in najboljšim izmed njih podelili naslov za najboljšega profesorja (dr. Branko Klun), za najboljšega asistenta (asist. dr. Tanja Valenta), in najboljšega strokovnega delavca (Anja Jerše) preteklega študijskega leta.

Nastopili sta glasbena skupina Jamm in zbor Teološke fakultete pod vodstvom asist. dr. Cecilije Oblonšek, ki je zapel skladbo Slavimo Kristusa.

Vir:

Žajdela, Ivo. 2019. Tomaževa proslava. 5. marca. Družina. Domača interneta stran. http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/clanek/tomazeva-proslava19?Open. 

Herceg, Ivan DJ. 2019. Tomaževa proslava. Pridiga msgr. Stanislava Zoreta. Predavanje prof. Tomaža Erzarja. 4. marca. Vatican News. Domača internetna stran. https://www.vaticannews.va/sl/cerkev/news/2019-03/tomazeva-proslava-pridiga-msgr-stanislava-zoreta-predavanje.html