PrTeof 19: Pedagoški in didaktični vidiki vzgoje

Priročnik ima pet poglavij, I. Rojnik je avtor prvega in drugega (5 - 40), Z. Zalokar Divjak je avtorica preostalih treh poglavij (41 - 131).
Ivan Rojnik v 1. poglavju prikaže

 prispevek filozofske antropologije A. Trstenjaka, ki ima posebno mesto pri določanju temeljnega smotra vzgoje in izobraževanja. Samo na osnovi filozofske antropologije lahko podamo celovito podobo človeka, ki predstavlja izhodišče za pedagoško teorijo in vzgojno prakso. Podobo človeške osebnosti s številnimi razsežnostmi, ki se med seboj prepletajo, lahko razdelimo na pet področij: človek v odnosu do sebe, v odnosu do drugih, v odnosu do naroda in kulture, v odnosu do narave in okolja, ter v odnosu s presežnim, z Bogom. Pet področij osebnosti predstavlja izhodišče za paradigmo petih vzgojnih ciljev.
Drugo poglavje govori o vzgojnih vrednotah kot gibalu vzgoje ter izhodišču in idejnem okviru vzgojnega delovanja. Zgodovinski, filozofski, eksistencialni, psihološki, moralni in pedagoški vidik vrednot. 
Drugi del je napisala Zdenka Zalokar Divjak, ki z vidika Franklove logoterapije podaja celostni pogled na človekovo osebnost, s posebnim poudarkom, na človekovi duhovni dimenziji, ki je dimenzija svobode in odgovornosti.
Dr. Zalokarjeva v 3. poglavju natančneje prikaže strukturo človeške osebnosti v treh osnovnih razsežnostih: telesni, duševni in duhovni. Najpomembnejša je duhovna, ki se odraža v svobodnem in odgovornem odločanju, s posebnim poudarkom na mehanizmu svobodne odločitve: vest, vrednote, volja.
4. poglavje govori o vzgojnem pomenu družine, ki ima v svoji tisočletni zgodovini svoje kvalitete in zakonitosti (57). Otroku nudi varnost, ga uvaja v red, pomaga pri oblikovanju identitete, samopodobe, samozavesti.
Stik z naravo je pomembno vzgojno okolje, ker pomaga k spoznavanju smiselnosti in lepote življenja. 
Na poti k odraslosti in v iskanju življenjskega smisla ima pravljica nenadomestljivo vzgojno vlogo.
Zadnje 5. poglavje je namenjeno preprečevanju bivanjske praznine, ki se najpogosteje odraža v naveličanosti, samomoru in agresivnosti. Opozarja pa tudi na ključni problem vzgoje v tem duhu časa, ki je predvsem apatija in brezbrižnost otrok in mladostnikov.
Seveda pa ob tem priročnik podaja tudi rešitve, ki jih avtorja vidita v vzgoji s pomočjo doživljajskih vrednot kot indirektnim usmerjevalcem k smislu življenja.