4/2000

Povzetek: 
Katarina Kompan Erzar: 
Strah in pogum narcističnega sveta

V noveli Strah in pogum je prikazan narcistični način čustvovanja in dojemanja sveta. Narcizem pomeni nesposobnost sočutja do sebe in drugih. Kocbek je v novelah z vso pretanjenostjo dobrega poznavalca narcistične ranjenosti, prikazal vojne razmere skozi psihično strukturo posameznikov, ki so vojno prepoznali kot trenutek za uresničenje vseh svojih do takrat spečih potencialov, poguma, moči in drznosti. To so ljudje, ki so v vojno že stopili vsi razžrti od notranje praznine, groze, strahu in osamljenosti. Vsa ta občutja pa so bila do takrat zanikana in potlačena, ter projecirana navzven, v razmere, ki so porušile vse stare strukture odnosov. Ko je čutenje tako globoko zablokirano, potlačeno in zanikano, šele groza in teror vojne za posameznika postane tisto stanje, v katerem se lahko začuti in prebudi. In prav ta odsotnost vsakršnega sočutja v novelah vzbuja v nas sočutje in spoštovanje do njihovega avtorja.

--------

Povzetek: 
Branko Klun:
Pojmovanje resnice pri Tomažu Akvinskem

Članek analizira pojmovanje resnice pri Tomažu Akvinskem na podlagi njegovega dela De veritate. Pri tem uvaja drugačen interpretativni horizont Tomaževe ontologije, ki vključuje verbalno razumevanje "biti" (esse) in deležniški značaj participa "bivajoče" (ens). Ob spremenjenih ontoloških izhodiščih na novo opredeli razmerje med človeškim umom, stvarnostjo in Božjim umom. Tomaževa definicija resnice kot adekvacije predpostavlja ontološko umljivost stvarnosti (ontološka resnica, ki ima temelj v Božjem umu), kar je pogoj za resnico sodbe (logična resnica, ki jo izreka človeški um). Za razliko od večne resnice Božjega uma je človeški um dovzeten za zmoto in je deležen resnice le na končen in omejen način.

--------

Povzetek: 
Maksimilijan Matjaž: 
Kristološki pomen motiva strahu v Markovem evangeliju

Razprava želi prikazati kristološko motivirano uporabo besedne skupine fob- v Markovem evangeliju. Najprej izpostavi specifičen Markov način razkrivanja skrivnosti Jezusove osebe, ki ne prikazuje Jezusove mesijanske resničnosti zgolj z različnimi krisotloškimi nazivi, temveč namenja veliko pozornost reakcijam poslušalcev na Jezusovo delovanje in učenje z močjo. Še posebej z motivom strahu, ki ga tvorijo izrazi besedne skupine fob- (fobeomai; 4,41; 5,15.33.36; 6,20.50; 9,32; 10,32; 11,18.32; 12,12; 16,8; fobos; 4,41; ekfobos; 9,6) in se razlikuje od motiva čudenja, ohranja Markov evangelij primaren proces kristološkega tipanja in iskanja. Neposredna povezanost motiva strahu s ključnimi kristološkimi mesti daje slutiti, da želi Marko izpostaviti pozitivno vrednost tega motiva pri razvoju kristološkega koncepta svojega evangelija.

--------

Povzetek: 
France Škrabl: 
Nastanek in razvoj pedagogike religije

Pedagogika religije se kot znanost začne pojavljati ob koncu devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja, predvsem v nemških deželah. Razvija se v zvezi z uporabo psiholoških in didaktičnih inovacij na področju teorije in prakse šolskega religioznega pouka. Velik razcvet doživi po l. 1968 ko pride do razlikovanja med župnijsko katehezo in religioznim poukom v šoli. V tem času dajo pedagogi religije spodbudo za korelacijsko-didaktično usmeritev religioznega pouka v šoli, ki v veliki meri velja še danes. Po tej usmeritvi religiozni pouk daje učencem temeljne informacije o religiji okolja, pomaga jih pri odpiranju religiozne razsežnosti v njihovem življenju in pri iskanju smisla. S tem se religiozni pouk v šoli in župnijska kateheza dopolnjujeta in skupaj pomagata pri počlovečenju človeka. Danes pojmujemo pedagogiko religije kot teorijo religiozne vzgoje in izobraževanja, ki zadeva celotno pedagoško in didaktično delovanje Cerkve: v družini, otroškem vrtcu, župniji, na področju javnega obveščanja in še posebno pri religioznem pouku v šoli.

--------

Povzetek: 
Marija Zupančič: 
Evharistija: čaša, v kateri je vse povzeto

Skrivnost Božje inkarnatorične bližine in navzočnosti je za krščanstvo bistvenega pomena. Ta črta gre od učlovečenja Jezusa Kristusa preko križa vse do evharistije. Z učlovečenjem je Božji Sin postal Bog z nami, v evharistiji pa je ostal Bog z nami. Evharistija je najodličnejši način Božje navzočnosti med ljudmi in je kot takšna srce sveta. Evharistija temelji v Sveti Trojici, ki je sama v sebi večno podarjanje, hvaležno sprejemanje in neločljivo občestvo. Zato evharistije ne moremo razumeti zunaj Svete Trojice ali brez nje. Evharistija namreč izhaja iz Svete Trojice, je njen sad in k njej usmerja. Kar je v evharistiji navzoče zakramentalno, to je v Sveti Trojici navzoče ontološko. Evharistija je posoda Svete Trojice, najbolj živi in najbolj prepričljivi dokaz brezmejne Božje ljubezni: »V tem smo spoznali ljubezen, da je on dal življenje za nas É Bog je ljubezen« (1 Jn 3,16; 4,8).

--------


Marijan Smolik: 
Osemdeset let Bogoslovnega vestnika

Bogoslovni vestnik je kot glasilo Bogoslovne akademije in Teološke fakultete začel izhajati že pred 80 leti, to je leta 1921, leta 2000 pa izhaja šele šestdeseti letnik, ker je povojna doba za dvajset let (med 1945 in 1964) onemogočila izhajanje.

Urednik mi je dovolil, da pišem bolj osebne spomine na fakultetno revijo kot pa znanstven pregled desetletij izhajanja in še manj analizo besedil, objavljenih na več deset tisoč potiskanih straneh. Zato začenjam pisanje z letom 1951, ko sem kot bogoslovec prvega letnika prvič prišel v stik z revijo; tudi od tedaj bo že pol stoletja mimo. V drugem letniku sem si od novega semeniškega prorektorja dr. Janeza Oražma, ki je urejal različne zapuščine v knjižnici, 1 izprosil vse dotedanje letnike. Želel sem jih imeti doma, ker v domači knjižnici te revije nismo imeli, drugih pa veliko. Pregledovanje vsebine me je pritegnilo, da sem sestavil kazalo vseh letnikov in ga v treh izvodih pretipkal (takrat še sanjali nismo o kopirnih strojih), enega zase, enega za semeniško in tretjega za fakultetno knjižnico. Seveda je temu kazalu mogoče marsikaj očitati, a z njim je le bilo mogoče najti razprave in krajše prispevke posameznih avtorjev, nekateri od njih so bili takrat naši profesorji. Kazalo se nam je zdelo še toliko bolj potrebno, ker je bil čas tak, da nihče ni mislil na ponovno izhajanje revije. O tem še pozneje.

V suhih letih po letu 1945, ko je fakulteta, takrat še del ljubljanske univerze, redno delovala, seveda profesorji niso kar opustili misli na oživitev založniške dejavnosti. Ko sem za petde