Človekovo življenje je nedotakljivo

Praustava, ki je pomenila pravno osnovo za sprejetje zakonodaj v zgodovini in ustav v modernih državah, je dekalog ali deset božjih zapovedi. Ta se odslikava tudi v Splošni deklaraciji človekovih pravic, ki jo je sprejela Generalna skupščina Organizacije združenih narodov na tretjem zasedanju v Parizu, 10. decembra 1948 (SDČP).

V svojem 3. členu je SDČP jasna: »Vsakdo ima pravico do življenja, prostosti in osebne varnosti«, njen 30. člen pa to dodatno podkrepi, ko pravi, da ničesar v tej deklaraciji ni mogoče razlagati v smislu, da katerikoli državi, skupini ali posamezniku daje pravico, da izvaja katerokoli dejavnost ali stori katerokoli dejanje, usmerjeno k uničenju katerekoli od tukaj določenih pravic in svoboščin, torej tudi k uničenju pravice do življenja.

Evropska Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v svojem prvem delu govori o pravici do življenja, da je človekovo življenje nedotakljivo pa zagotavlja tudi 17. člen slovenske ustave.

Vse zapisano je v nasprotju z Zakonom o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ), ki uzakonja smrt (drugi odstavek 1. čl.) in se bo o njem odločalo v Sloveniji 23. 11. 2025 na referendumu. ZPPKŽ uzakonja smrt na način, da sta zanjo soodgovorna zdravnik in diplomirana medicinska sestra (20. čl. ZPPKŽ). 

Na podlagi predstavljenih dejstev Inštitut za kanonskopravne vede ugotavlja, da je ZPPKŽ v bistvenem neskladju z veljavnimi mednarodnimi in ustavnimi pravnimi standardi varstva človekovega življenja.

Celotna izjava Inštituta za kanonskopravne vede