Erasmus+ zgodbe

Erasmus zgodbe študentov

Izkušnja ZDŠ študentke na Katoliški Univerzi v Leuvnu

Sem študentka Zakonske in družinske terapije in sem v letošnjem letu odšla na Erasmus izmenjavo v Belgijo. Natančneje na Katoliško Univerzo, smer Teologija v mesto Leuven, ki leži približno 20km iz glavnega mesta Belgije. Za študijsko izmenjavo sem se odločila z željo, da se preizkusim tudi v študiju izven matične ustanove, v drugem jeziku. V primeru Univerze v Leuvnu je bil ta jezik angleščina, za katerega sem si želela, da ga podkrepim. Poleg tega sem želela izkusiti življenje nekje na tujem, z njihovo kulturo. Samo mestece je v primerjavi z Ljubljano veliko manjše in vse je dostopno v sorazmernem času, tudi brez prevoznega sredstva. Sama sem si najela kolo za pol leta, kar pa predstavlja glavno prevozno sredstvo v mestu, saj kot sem opažala na cesti predstavlja večji promet in nekakšno privilegirano prednost pred avtomobili. V tem mestecu naj bi živelo približno 70% študentov iz Belgije kot tudi iz celega sveta, kar si lahko kar predstavljamo kakšno vzdušje nastaja v parkih, organiziranih zabavah in na Starem trgu, kjer je vrsto manjših lokalčkov, ki so polni kadar je lepo vreme. Prav tako sem na samem izobraževanju spoznala ljudi različnih držav in kultur iz celega sveta. Veliko predmetov je od nas zahtevalo interaktivno delo, kar nas je vzpodbujalo, da se družimo in spoznavamo. Tudi sama Univerza je imela zelo urejen in strikten sistem, pri katerem s sprotnim delom nisi imel večjih težav. Sam sistem je sicer malce drugačen, kot na primer, da se na izpit prijaviš še preden se semester začne in že imaš datum in uro izpita za poletno izpitno obdobje. Prav tako so rezultati vseh izpitov znani istočasno en teden po zaključku izpitnega obdobja. Poleg opravljanja vseh izpitov ustno, pa ni drugih večjih razlik. Kot Študentka Zakonske in družinske terapije, sem zase malce težje našla predmete, ki bi bili podobni tej izobrazbi. Sicer pa sem imela odprte roke glede izbire in zanimive predmete, ki so mi dali veliko znanja in vpogleda tudi v druge dimenzije človeškega delovanja. Tekom izmenjave sem obiskovala tečaj francoščine, ki je bil v okviru fakultete, vendar zunaj študijskih obveznosti, saj nudijo res kvalitetne možnosti za učenje vrste tujih jezikov. Organizacija slednjega je resnično dobra. Glede negativnih izkušenj sem že nekaj omenila, dodala pa bi tudi malce drugačno, bolj zaprto kulturo domačinov, kar me je vzpodbujalo, da pogrešam dom in našo medsebojno odprtost. Sama izmenjava mi je dala veliko novega znanja in dobrih izkušenj tako za osebno, kot tudi za profesionalno življenje naprej. 

Urška Oprčkal, ZDŠ 

 

Anamarija in Katja gresta na Erasmus

Bil je čudovit, sončen februarski dan, ko sva sedli na vlak za Krakov. Pred nama je bilo štirinajst ur vožnje, v nama pa se je naraščajoče vznemirjenje mešalo z nekaj strahu ob izkušnji, v katero se podajava. A imava vse, je švigalo skozi misli. Bova na Dunaju ujeli naslednji vlak? Kakšen bo Krakov? Kako bova našli študenca? Saj sploh nimava zlotov …
Ja, imeli sva vse, kar sva potrebovali, ujeli sva naslednji vlak, na njem preživeli zelo neudobno noč in že navsezgodaj z vso prtljago, ki je ni bilo malo, stali v mrzlem in meglenem krakovskem jutru. Mesto je še spalo, ko sva preplačali taksi, ki naju je odpeljal do študentskega doma, nekoliko ven iz centra. Dobrodošlica ni bila ravno prijetna – starejša receptorka, ki ni govorila angleško, naju je za dzień dobry, utrujeni in premraženi, nadrla, kako da ne govoriva poljsko, če sva prišli sem! Po dolgem čakanju in nekaj polomljene poljščine sva končno dobili sobo, ki nama najprej ni bila preveč všeč in je imela samo eno majhno pisalno mizo. Povedali sva, da ena miza manjka in se začudeno spogledali ob odgovoru, da nama pripada samo ena. Sklenili sva, da torej ne bova toliko študirali, ker za to pač nimava pravih pogojev, in se bova bolj posvetili raziskovanju Krakova in Poljske. 
Papeška Univerza Janeza Pavla II se nama je že takoj zdela domača, saj se tako kot naša nahaja v centru mesta, ki tudi nekoliko spominja na Ljubljano, tik pod gradom in blizu reke Visle, kar se je izkazalo kot idealno za sprehod ali kosilo med odmorom. Tudi sprejem na faksu je popravil najine prve vtise o Poljakih, saj so bili vsi zelo prijazni, odprti in vedno pripravljeni pomagati. Ponudba predmetov v angleščini je bila kar pestra, midve sva si izbrali štiri: dva bolj teološko-filozofska, dva pa vezana na poljski jezik in kulturo. Kljub temu da niso bili ravno povezani z ZDŠ-jem, sva od njih odnesli veliko zase, pa tudi širše razmišljanje o temeljnih življenjskih vprašanjih. Lahko rečeva, da je bil študijski del izmenjave zelo zanimiv in ne prezahteven, profesorji super, njihov odnos do študentov pa prijateljski, tako da smo šli na koncu celo skupaj na kosilo. Vse pohvale tudi Erasmus koordinatorjem Uli, Tomu in študentki Martyni, ki so se ves čas trudili, da je bila naša izkušnja še toliko bolj prijetna.
Ker pa je Erasmus veliko več kot samo študij, sva čas izkoristili tudi za potovanja po Poljski, skočili celo v Litvo in Ukrajino, ter imeli, razen dveh ukradenih telefonov v Odesi, same čudovite izkušnje. Najlepše spomine imava s potepanja po SV delu Poljske: v desetih dneh sva naredili skoraj 3000km, v hostlih, na Couchsurfingu in prek štopanja pa spoznali same ljudi dobrega srca. Nekega večera sva se na primer brez prenočišča znašli v manjšem mestu, na koncu pristali v študentskem naselju in noč preživeli na obali ob ognju, kitari in petju ter celo nočnem kopanju v jezeru. Ta neprespana noč, polna smeha, slovensko-angleško-poljsko zloženih stavkov in odganjanja komarjev, nama bo ostala med najljubšimi spomini!
V teh štirih mesecih sva se zaljubili v čudovit in vedno živahen Krakov ter pretaknili precej kotičkov mesta, ki bo za vedno ostalo najino in kamor bi se še radi vrnili. Celotna izkušnja je bila za obe zelo dragocena, saj sva postali bolj samostojni in iznajdljivi, osebnostno zrasli in se tudi med seboj zelo povezali, skrbi pa pustili doma in res živeli za ta trenutek. Na Poljsko sva odšli brez posebnih pričakovanj, se prepustili življenju in domov prišli s tanjšo denarnico, a zato toliko širšimi obzorji in bogatejšo notranjostjo. Do zobaczenia, Kraków! 

Anamarija Novak in Katja Siegl Štangelj, ZDŠ 

 

Leuven je postal moj drugi dom (Izkušnja študentke Urške Fele)

Ne vem več točno, kako je sploh prišlo do tega, da sem se odločila za prijavo na Erasmus + izmenjavo. Bila je precej spontana odločitev, za katero nikoli prej v življenju nisem mislila, da jo bom sprejela. Še danes se spominjam dneva, ko sem oddala svojo prijavo. Sprva sem napisala, da želim oditi le za en semester, vendar pa sem to v zadnjem trenutku spremenila in podaljšala datum izmenjave na celotno študijsko leto. Prijavila sem se za študij v Belgiji, in sicer na Katoliški univerzi v Leuvenu. Po pozitivnem odzivu na mojo prijavo in vsej urejeni dokumentaciji sem nestrpno čakala tisti 17. september, ko je napočil čas za moj odhod. Zaradi prtljage, ki se je je nabralo kar precej, sta me v Belgijo peljala moja oče in sestra. Po 12-urni vožnji smo vendar le prispeli do študentske rezidence, ki je postala moj dom za naslednjih 10 mesecev. 
Odložila sem svojo prtljago v sobo in se odpravila v center Leuvena. Ko sem zagledala cerkev sv. Petra in staro mestno hišo centra, Oude Markt sem dobila občutek, da mi tukaj ne bo hudega. Občutek je trajal še do naslednjega jutra, ko sem se prebudila v svoji novi sobi, sama sredi tuje države. Sama pri sebi sem si rekla Urška, kaj ti je bilo tega treba!? No, pa kaj sem hotela. Rekla sem si: No, pa kaj naj zdaj, bo že. Hvala Bogu sem se, še preden sem prišla, prijavila na program Buddy, ki ga na Univerzi ponujajo v okviru izmenjave. To pomeni, da ti dodelijo nekoga, ki v kraju, v katerem si, že študira in ga dobro pozna. Ta oseba ti razkaže mesto in pove nekaj stvari o fakulteti (navadno študira isto kot ti). Moram reči, da sem dobila najboljšega Buddyja, kar jih je sploh mogoče dobiti. Razkazal mi je celo mesto, mi predstavil nove ljudi, povedal, kaj moram storiti … V pomoč mi je bil še celo leto in celo še potem, ko sem že odšla. Druga odlična stvar, ki jo imajo v Leuvenu je to, da imajo teden dni pred začetkom »orientation days«, kar pomeni, da imajo vsak dan dogodke, ki se jih lahko udeležimo, hkrati pa spoznamo svoje bodoče sošolce in študente drugih programov. Tako sem že pred samim začetkom na »tržnici fakultet« spoznala svoje študijske kolege, s katerimi smo skozi čas, ki smo ga preživeli skupaj, postali prava mala Leuvenska družina. 
Po prvem tednu spoznavanja, iskanja poti do centra in vpisovanja je prišel prvi dan predavanj. Da, bilo je kar zastrašujoče: vse je potekalo v angleškem jeziku, profesor je že začel pošiljati obvestila o besedilih, ki jih moramo predelati do naslednjega predavanja, deževati pa so že začeli tudi datumi za oddajo tega in onega seminarja. Moram priznati, da je bil študij zahteven. Vendar pa sem v njem uživala (no ne vedno, ampak večino časa pa sigurno). Kar hitro sem se privadila na tempo, ki ga fakulteta zahteva, še posebej zato, ker sem bila obdana z ljudmi, ki so mi vedno znova pomagali. Prav zares! Ne moram verjeti, koliko novih prijateljev sem spoznala, s katerimi smo si resnično blizu, tudi v teh poletnih dneh, ko smo vsak na svojem koncu sveta. Nove vezi so obogatile moje življenje. Tako lepo je bilo spoznavati različne kulture vse od Afriške celine, Norveške, Amerike pa tja do Indije, Koreje in vsega vmes. 
Že v začetku drugega semestra sem vedela, da po koncu izmenjave nočem oditi. Nisem vedela, kako bi bilo to možno. Nekako je Leuven postal moj novi dom. Ljudje tam moja nova družina. Nisem je želela zapustiti. In je tudi ne bom. Septembra se vračam nazaj, da tam nadaljujem svoj študij. Resnično, odločitev za izmenjavo je bila ena najboljših odločitev v mojem življenju. Odprla mi je vrata v svet in še nekaj bolj pomembnega, dala mi je nove možnosti na moji študijski poti, za katere sem zelo hvaležna in jih želim maksimalno izkoristiti.
Čisto vsakemu bi priporočala, da izkoristi možnost izmenjave. Nikoli ne veš, morda pa bo to tudi tvoja najboljša odločitev v življenju. Z gotovostjo lahko trdim, da bo, če ne drugega, vsaj ena od izkušenj, ki ti bo ostala v spominu vse do konca življenja.


Urška Fele, 2 RE

 

 

Izkušnja študijske praske študentke Špele Vrtovec

Od marca do avgusta 2019 sem v Berlinu opravljala prakso v šoli ReDI, ki se ukvarja z izobraževanjem beguncev. Že pred začetkom izmenjave sem z njimi sodelovala, tako da mi delo ni bilo novo, sem pa z začetkom prakse dobila novo nalogo: voditi skupino učiteljev v programu “ReDI Kids”, kjer smo otrokom z begunskim ozadjem predstavljali prvi vstop v svet robotov, računalnikov in programiranja. Poleg vodenja skupine učiteljev, ki so vodili učne ure, sem bila zadolžena za kreacijo samega programa (pri tem delu sem v okviru šole delala že prej), saj le ta teče šele drugo leto, kar pomeni, da ga še vedno izpopolnjujemo in nadgrajujemo - s pomočjo feedbacka s strani učiteljev, otrok in njihovih staršev.
V teh mesecih smo skupaj z učitelji izvedli en semester tečaja in dve enotedenski intenzivni šoli programiranja in robotike, v okviru katerih so otroci, stari med 5 in 11 let, načrtovali, sprogramirali in sestavili svoje robote. Delo je bilo polno stika z ljudmi iz vseh koncev sveta. Med vsemi objemi, tragičnimi zgodbami o vojni in smrti in veseljem nad novim začetkom v novi državi, vsemi šalami, iskanjem skupnega jezika, smehom in včasih tečno razigranostjo otrok - mi je najbolj v spominu ostalo iskreno veselje nad učenjem, ki ga še nikjer in nikoli poprej nisem videla prisotnega v taki meri, kot pri teh otrocih.
They definitely are “ReDI” to make the world a better place. With robots, of course.

Špela Vrtovec, UTR

 

Lublin, Poljska 

Če bi mi do pred dobrima dvema letoma kdo rekel, da bom jaz šla kdaj na Erazmus izmenjavo, bi se mu iz srca nasmejala ter ga vprašala, če se dobro počuti. Vedno sem bila namreč prepričana, da pa jaz nikakor nisem oseba, ki bi se odločila za to pot. Zakaj? Angleščina mi nikoli ni šla pogovorno preveč dobro, po naravi sem malce bolj introvertirana, zadržana – da bi sama šla nekam v tujino in tam živela plus študirala?! Poleg tega pa sem imela občutek, da sem to priložnost že zamudila, saj se je moj študij prevesil že krepko čez polovico.
V začetku februarja 2012 pa je med nekimi predavanji nenadoma v učilnico stopila Ajda Šuligoj (asistentka Erazmus koordinatorja, tudi sama nekdanja Erazmovka) in me s svojim navdušenjem nad svojo izkušnjo tako nagovorila, da sem še cel tisti dan razmišljala: »Zakaj pa ne?!«, »Mogoče pa je to zame….mogoče bi tudi jaz zmogla…celo uživala??«… Vzela sem prijavnico in zloženko z imeni in kraji fakultet, kamor se lahko prijavimo, premlevala, delila skušnjavo s svojimi bližnjimi. Sprva so bile njihove reakcije presenečene, nato pa le še spodbudne, da pač take priložnosti ni za izpustiti. Menim, da je tudi to odigralo manjšo vlogo pri moji odločitvi, saj mi je podpora domačih vedno bila pomembna. Tako sem se prijavila v Lublin na Poljsko, za 2. semester (2013). V letu, ki je sledilo, sem imela čas, da uredim vso potrebno dokumentacijo glede študija, bivanja v tujini. Imela sem srečo, da mi je bil dodeljen »guardian angel«, poljska študentka, ki mi je skupaj z njihovo koordinatorko zelo pomagala, mi bila na voljo vedno in za vse - pred odhodom kot tudi med bivanjem tam. Praktično pred odhodom tako nisem imela večjih problemov. Nekaj preglavic mi je predstavljal edinole predmetnik. Seveda, ko sem se odločala kam grem študirati, se nisem popolnoma zavedala kaj pomeni, če je število predmetov v angleščini za polje Teologije omejeno. Zato toplo priporočam vsem, preden se odločijo za kraj študija, da temeljito preverijo, kateri predmeti so jim na voljo, da se, denimo, ujemajo z matično fakulteto za leto študija.
Vedno znova me je presenečalo, da večjih pomislekov, dvomov, skrbi pred odhodom nisem imela. Kar nekako mi je bilo samoumevno, da bom zmogla. Bolj kot se je približeval čas odhoda, bolj sem se veselila - v pričakovanju izziva, kaj me čaka, kako bo, kakšne ljudi bom spoznala. Priznam, stiskalo pa me je zaradi enega dejstva – doma sem imela fanta. Vendar menim, da vsak kroji svojo življenjsko pot, on pa me je pri tem podpiral, kljub temu, da sva se oba zavedala, da bo to velika preizkušnja za naju.
Kljub vsemu vzhičenju pred odhodom, pa sem ob prihodu v mesto, ki je bilo naslednjih 5 mesecev moj dom, doživela precejšen šok: večer, skromna sobica v stanovanju, ki že nekaj časa ni bil deležen krpe in detergenta, 4 sostanovalci, v tujem mestu, utrujena od poti.
V prvih dneh sem spoznala vse Erazmovce in z dvema od njih, Madžarom in Belgijko, smo bili do zadnjega dneva neločljivi. Sprva sem imela nekaj težav z ureditvijo urnika, saj nekaterih prvotno razpisanih predmetov sploh niso izvajali, tako da sem morala iskati nove. Glede družabnega življenja se, denimo, spomnim, da so bili domačini, Poljaki, zelo zadržani do nas, sicer prijazni, vendar večinoma niso kazali pretiranega interesa po druženju s tujimi študenti. Mojo družbo so tako sestavljali predvsem tuji študentje in Erazmovci, saj smo imeli podobne interese: si razširiti obzorja in spoznavanje novih ljudi v tujem mestu. Glede študija bi pa rekla naslednje: ponovno se za to fakulteto verjetno ne bi odločila. Posebej iz akademskih razlogov, saj tujim študentom, predvsem Teologije in poljsko ne-govorečim, ne morejo ponuditi primernega študija, predvsem imam v mislih predmetnik. Po drugi strani pa sem bila z izbranimi predmeti, še posebno s profesorji, nadvse zadovoljna, saj so mi odprli in ponudili drugačen pogled na način študija, podajanja znanja, odnos do študentov in način preverjanja, kako smo predano snov zapopadli.
Študijske obveznosti, ki sem jih opravila tam, mi skorajda ne bodo upoštevane (razen priznani semester in kreditne točke), vendar pa so mi dale tolikšno širino in globino, da ničesar niti malo ne obžalujem: izpilila sem svojo angleščino, osvojila nekaj poljskega jezika, tako da sedaj, ko poslušam kakega Poljaka, celo ima smisel. J Spoznala sem drugačen način študija, izkusila življenje izven Slovenije, se naučila veliko novih stvari, ki me bogatijo še danes pri osebni rasti in mi bodo na nadaljnji poklicni poti nadvse koristne. Z odločitvijo, da se podam na to pot sem nekako premagala ovire v sebi, v svoji glavi, da nečesa ne zmorem oziroma, da nekaj ni možno, dosegljivo. Predvsem pa sem hvaležna za vse čudovite ljudi, ki so mi »prekrižali« pot v tem času, prav za vsakega – od profesorjev, koordinatorke, Karle (moj »angel varuh« J), do sostanovalk. In ne nazadnje, za tistih nekaj duš, ki so bile moja vsakdanja stalnica, ti bodo za vedno v mojem spominu in srcu, kar jim povem še danes. 
Vsem, ki se (ne) odločajo za Erazmus izkušnjo: globoko in iskreno jo priporočam. Ne poznam nikogar, ki bi odločitev in preživeto obžaloval. Poznam pa jih mnogo, ki obžalujejo, da te priložnosti niso - pograbili. Četudi ste negotovi, neodločni – vsak prejme toliko podpore na domači kot tuji fakulteti, skušajo nam olajšati vsak korak in pripomorejo k temu, da se študentje na izmenjavi lahko sprostimo, se imamo lepo, ob tem pa seveda izpolnimo študijske obveznosti. Dragocen spomin pa ostane za vse življenje - je več kot vredno!

 

Lublin
Urška 
 
 

Regensburg, Nemčija

Na pobudo profesorja Kluna in po kratkem premisleku ter seveda pogovoru s starši sem se odločil, da moje študijsko obdobje malce popestrim in se odpravim na lov za novimi izkušnjami ter del študija preživim na eni izmed tujih univerz. Odločil sem se za nemško področje, saj me je želja po poglobljenem znanju nemščine in pridobivanju novih izkušenj v tujini peljala v Nemčijo. Del študija sem preživel v malem mestu na vzhodu zvezne dežele Bavarske- v papeževem mestu Regensburg. Regensburg je mesto, ki spada pod UNESCO-vo svetovno dediščino, saj je mesto z bogato zgodovino že iz rimskih časov, ker ima pomembno lego ob reki Donavi. Mesto slovi tudi po tem, da je bilo prva prestolnica svobodne dežele Bavarske. Danes pa je mesto predvsem znano po tem, da je na njegovi univerzi kot profesor dogmatike deloval Joseph Ratzinger- upokojeni papež Benedikt XVI. in pa po Regensburger Domspatzen ali tako imenovani regensburški dečki, ki s svojim petjem bogatijo nedeljske in praznične škofovske maše. Izmenjava te privede do tega, da si v stalnem odkrivanju nečesa novega. Študij na univerzi je bil svojevrsten način, saj se razlikuje od našega. Predvsem me je pritegnila njihova strogost, saj Nemci izpit lahko opravljajo le trikrat in če ti v tretje ne uspe, potem se moraš odločiti za študij druge smeri ali pa moraš oditi v tujino. Na teološki fakulteti večinoma poučujejo laiki, duhovniki so redki. Univerza je za nas tuje študente tudi zelo dobro poskrbela. Vsak teden  po dvakrat smo imeli Kafeestunden, kjer smo se srečevali še z ostalimi Erasmus študenti in ob kavi ali čaju spoznali tudi druge in njihove dežele. Pripravljali so tudi tematske večere ( od tradicionalno bavarskega pa tudi malajskega, francoskega, poljskega,...). Tudi za potovanje in raziskovanje države nam ni zmanjkalo časa. Odpravili smo se v Alpe, v Prago, München, Nürnberg, Salzburg, Abensberg ( kjer smo si ogledali nastanek tradicionalne nemške pijače- seveda kaj drugega kot piva) in seveda na koncu kot jagoda na vrhu smetane so nas peljali še na pet dnevni izlet v času filmskega festivala Berlinale v glavno mesto Zvezne republike Nemčije- v Berlin. Poleg časa za študij, je čas tudi za zabave, samostojno raziskovanje dežele in medsebojnega spoznavanja. Skratka izkušnja je zelo bogata. Naučiš se preživljati sam, sam stojiš za svojimi dejanji, sam si urediš življenje in gledaš na vse, da boš dobro preživel in ne boš več odvisen od svojih staršev, ki ti večkrat krijejo hrbet. S to izkušnjo si pridobiš veliko novih prijateljev, spoznaš njihove navade in navade njihovih dežel in s tem pridobiš širok in odprt pogled na svet in se zaveš, kako je stvarstvo bogato, kako nas je Bog različno ustvaril. Želim si, da bi se več mladih odločilo za tako izkušnjo, za del študija ali celo nadaljevanje študija v tujini in se podali na neko novo, neodkrito pot. Pred izmenjavo toplo priporočam, da si stvari že uredite pred pred odhodom v tujino (npr. Learning Agreement, zavarovanje itd.), da ne bi prihajalo do nepotrebnega izgubljanja živcev in do nepotrebnih komplikacij. Predvsem pa, da bi se ravnali točnosti, se držali tistega, kar ste se dogovorili in si večkrat tudi okvirno načrtovali plan tedna, meseca ali potovanja, Nemci se tega zelo držijo. Skratka naučil sem se, da me ne sme biti strah odpraviti se v neznano, saj je to lahko zelo lepa izkušnja, lahko pa izkušnja, ki me bo utrdila. Na koncu bi se rad zahvalil najprej Bogu, ki me je poslal na neznano pot, mojim staršem in družini, ki me je pri tem podpirala, profesorju Klunu, ki me je vzpodbudil naj se podam na to izkušnjo in mi bil večkrat tudi v neizmerno pomoč in seveda mojim prijateljem, ki so sprejeli mojo odločitev in v njej videli, da je to nekaj dobrega in pozitivnega za moje vnaprejšnje življenje ter me seveda pri tem tudi podpirali in vzpodbujali. S to izkušnjo sem si pridobil samostojnosti in ugotovi, da znajti se v tem svetu ni preveč enostavno.
Regensburg
Anže
 

Maynooth, Irska 

Pravijo, da si Erasmus, ko rečeš »lahko noč« v petih različnih jezikih. Ravno to sem storila pred par minutami, ko sem svojim sostanovalcem zaželela lahko noč. To je čar Erasmusa. Ljudje, ki te učijo neumne besede v svojih jezikih, ljudje s katerimi kuhaš tortilje (tiste prave španske), ljudje s katerimi se jočeš, z njimi par tednov zapored ješ pico, se pogovarjaš do 6.00 zjutraj, ob 8.00 pa imaš predavanja. In kjer je vedno znova slišan stavek »so what, we're on Erasmus«.
Na Irskem sem od septembra 2013. Prvi občutki so bili prav grozljivi. Pristaneš v državi, kjer si prvič, ne poznaš nikogar, taksist govori v tako močnem naglasu, da je še tisto znanje angleščine, ki ga imaš, postavljeno pod vprašaj. Prvi obisk kampusa, kjer potrebuješ pol ure, da najdeš wc, da ne omenjam borbe ob iskanju prave pisarne, registracija na kampusu, iskanje hiše kjer naj bi živel, vse ulice so iste in še in še bi lahko naštevala, pa vendar je ravno to tisto, kar ostane s teboj. In kaj kmalu spoznaš, da so vsi ljudje tukaj na istem. Nihče ne pozna nikogar, vsak je previden z besedami. Oraganiziraš prvo hišno zabavo, kamor povabiš vsakogar, ki ga srečaš dvakrat na kampusu, zato ker imaš v sebi neobvladljivo željo po spoznavanju ljudi. In čas teče in teče. Pride december, ko greš domov pozdraviti ljubljene in nazaj pridobiti tistih par izgubljenih kilogramov v prvem semestru. Nazaj se vrneš neizmerno srečen, vsak te je vesel, vsi se objemamo in delamo plane za naslednji dan, teden, mesec. Čas pa znova beži in beži. In tukaj sem sedaj, konec marca. V glavi imam sliko konca izmenjave. Lahko se upiraš, bežiš, vendar se vsako jutro zbudiš v nov dan, ki je bližje koncu. Nisem realist, vendar se zavedam, da bomo z vso to množico ljudi ostali prijatelji na facebooku, vendarle pa nič več. Tistih nekaj, s katerimi pa si postal brat ali sestra v teh preteklih mesecih, pa bo ostalo s teboj za vedno. Kljub polovici Evrope in Atlantskemu oceanu. Ker to tako je, najdeš svoje sorodne duše, ki so pripravljene ob 3.00 zjutraj s tabo it peš na drugo stran mesta, samo zato, da jim razložiš dogajanje na karaokah. In spomini, to ostane za vedno.
Seveda pa je tukaj še šola.  Sistem v Maynoothu je tak, da ima vsak Erasmus študent na izbiro katerikoli predmet iz vseh letnikov programov Theology, Divinity, Philosophy, tako da je na izbiro ogromno predmetov. Sistem ocenjevanja je z eseji, ki jih oddaš v pisarno teologije.  Marsikomu se zdi sistem esejev lahek, pa vendarle temu ni tako. Da napišeš dober esej v tujem jeziku, res vzame ogromno časa, veliko več kot sem sprva pričakovala. Pri nekaterih predmetih so obvezni še »tutorialsi«, ki so kot vaje, kjer moraš ponavadi prebrati članek in o njem kasneje napisati svoje mnenje, izvleček, odvisno od zahteve profesorja.  Moje izkušnje s profesorji so zelo dobre, vsi so na voljo in velikokrat sedimo ob isti mizi pri kosilu v kantini Pugin Hall (verjetno najpopularnejši del šole), kjer spoznaš profesorja tudi z druge plati.
Nikoli nisem niti za trenutek  obžalovala svoje odločitve za Erasmus. In ko pomislim, da sem najprej nameravala oditi samo za en semester, me kar zmrazi. Zato vsakomur, v katerem tli vsaj najmanjša želja po najboljši dogodivščini, pritrdim z glasnim JA!

 

 

Maynooth
Monika
 

 

 

Ta stran uporablja piškotke. Z uporabo strani se strinjate, da lahko piškotke uporabljamo za delovanje strani in statistiko obiska. Več o tem