Zgodbe Erasmus+ študentov

Erasmus zgodbe študentov

"Kako iskati Tvoje obličje, Gospod?" Bogoslovec Žiga Kreft o praksi v Italiji

Sem Žiga Kreft, bogoslovec, in prek možnosti Erasmus+ mobilnosti (praksa) sem šel v Italijo, da bi izkusil, kako tam živijo in kaj delajo na župniji. V teh štirih mesecih, vse od oktobra do konca januarja, sem bil na župniji Bovolone, v bližini Verone. Italijani so me zelo lepo sprejeli, živel sem v župnišču še z drugimi (štirimi) duhovniki, tedenski ritem pa so oblikovale razne skupine, molitev in svete maše.

Vsako jutro smo imeli molitev, kar je bila dobra podlaga za ves dan. Dva dopoldneva sem pomagal v karitativni organizaciji, kjer smo delili hrano in obleko pomoči potrebnim. Tu sem se učil srečati se z obličjem Kristusa in mu tudi konkretno pomagati, ga nahraniti, ga slišati. Dva popoldneva sem preživel z osebami z motnjami v duševnem razvoju. Ni bilo vedno lahko, vendar je bilo lepo ter mi je pomagalo biti z in za tega Kristusa, ki je navzoč tudi v teh osebah, kjer vendar ohranja polno dostojanstvo, kar so mi pokazali delavci tam. Enkrat tedensko je bila sveta maša v domu upokojencev, kjer sem se srečal z njihovo preteklostjo, ki govori skozi iskrive oči, nasmehe in krhkost telesa. Potem pa sem pomagal bolnikom ponesti obhajilo in obličju Bolnega Kristusa povedati, čeprav ne vedno z besedami, da ni sam, mu želeti dobro in prisluhniti v bolečinah, kar ni bilo vedno lahko. Enkrat tedensko smo imeli tudi učno pomoč za otroke, kjer smo z ostalimi animatorji reševali težke enačbe matematike, slovnice, včasih pa tudi življenja, in bili z obličjem Njega, ki si želi pozornosti. Od bližje sem spoznal tudi njihova srečanja z mladimi in otroci. Verouk 4. razreda, 7. razreda, srednješolcev in sedemnajster ter osemnajst letnikov, srečanja skavtov in ministrantov je bilo spremljanje mladega Jezusa, ki je razigran, zamišljen, zmeden, zagnan, in včasih tudi nerazumljiv. Lepo je bilo spremljati te otroke, kot tudi njihove animatorje, ter poslušati globoke in izzivalne nagovore njihovih duhovnikov. Ena lepših izkušenj je bila molitvena skupina za evangelizacijo, kjer sem jasno opazoval, kako čudovito Gospod deluje, četudi v težkih trenutkih življenja. Videl sem, da njihova skupnost ogromno moli pred Gospodom Jezusom, bere, in premišljuje Božjo Besedo. Hkrati pa sem v prostem času ohranil navado študija, ki ga bom nadaljeval drugo leto, ter spoznaval kulturo ter pokrajino severnega dela Italije.

Izkušnja življenja na župniji, neke vrste simulacija duhovniškega življenja, na katera se pripravljam, je bila zame zelo dobra in koristna. Tovrstno izkušnjo bi res priporočal vsem bogoslovcem, pa tudi komu drugemu. Biti v tujini, v drugi kulturi, jeziku, ti pomaga drugače gledati na svoje življenje v domovini. Dobro je, saj začneš bolj ceniti svoje korenine, svojo kulturo in domovino, hkrati pa kot oseba rasteš prek novih situacij in izzivov, širiš svoje obzorje, poznanstva in mnoge kompetence.

Žiga Kreft, EMT

Valerija Sladič o študentski praksi v Grčiji

Pred zaključkom magistrskega študija sem želela izkoristiti priložnost in kot Erasmus+ študentka oditi po nove izkušnje in doživetje v tujino. Po nekaj zavrnitvah sem dobila priložnost na grškem otoku Kos. Tam sem kot animatorka skrbela za zabavo hotelskih gostov, moje področje dela je bilo predvsem delo z otroki, v t.i. »mini klubu«, kjer sem z otroki izdelovala zapestnice, ustvarjala različne izdelke ipd. Z otroki sem tudi slikala na majice, jim na obraze naslikala različne podobe, iskala gusarski zaklad ter se igrala različne športne igre, od metanja obročev na palico, štafetnih iger, različnih športnih spretnostnih poligonov ter tudi čisto prave mini olimpijske igre. Pogosto so me otroci premagali tudi v različnih namiznih igrah, kot so človek ne jezi se, jenga in spomin, včasih pa so me naučili tudi kakšno čisto svojo igro. Zvečer sem z otroki plesala na različne mednarodne pesmi v sklopu »minidisca«, za tem pa smo skupaj s sodelavci pripravili zabavni večer za vse hotelske goste, včasih je bil to večer za bingo, karaoke, plesni disco večer ali pa smo se preizkusili v kvizu svetovno znanih pesmi, ki jih vsi poznamo. Enkrat na teden smo tudi sami animatorji postali pravi plesalci in igralci ter priredili svoj plesno-komični nastop.

Izkušnja v tujini mi je omogočila razvoj ogromno kompetenc s  področja dela z ljudmi, ki mi lahko pridejo prav na moji karierni poti. Predvsem izkušnja komuniciranja v angleščini z ljudmi iz vsega sveta. Preko pogovora z njimi sem izvedela ogromno o drugih kulturah in njihovem načinu razmišljanja. Prav tako je bil pomemben profesionalni pristop do gostov, hkrati pa jim omogočiti domačnost. Večkrat je bila pomembna tudi iznajdljivost, kako pristopiti do otroka s katerim nisva govorila skupnega jezika. Izkušnja je zelo pomembna tudi z vidika osebne rasti.

Erasmus izkušnjo bi priporočila vsem, ki iščejo nekaj novega in si želijo izziva.

Valerija Sladič, ZDŠ

Študentka Lea Zvonar o študentski praksi v Valenciji 

Že od nekdaj so moja največja strast potovanja. Veliko sem sama potovala po svetu in si vedno želela poskusiti delati v tujini. Vedela sem, da bo prišel čas ko bom odšla. In res je prišel. Ko sem se vpisala v magistrski program, sem se takoj pozanimala, če lahko kot Erasmus študent odidem na praktično usposabljanje v tujino. Koordinatorka mi je podala vse informacije in tako sem se prijavila na prvi razpis. Malo se je vse skupaj zavleklo, ker je vmes prišla epidemija in stanje za potovanje ni bilo najbolj primerno, zato sem se odločila da malo počakam.

Ves ta čas, ko sem čakala sem vztrajno pošiljala prošnje delodajalcem za delo. Veliko je bilo zavrnitev, saj niso sprejemali študente zaradi situacije, ki se je dogajala po svetu. Ampak bila sem vztrajna, še naprej sem pošiljala in upala, da dobim priložnost, ko se bo situacija umirila. Poslala sem preko 100 prošenj in od teh na koncu dobila pozitivni odgovora od delodajalca, da bi me lahko vzeli na praktično usposabljanje v Valencijo. Bila sem zelo vesela in sem takoj začela z načrtovanjem in izpolnjevanjem potrebne dokumentacije. Ko sem uredila vse potrebno pa sem začela iskat sobo. Vključila sem se v nekaj skupin ki so na Facebooku, Whatsup-u in Telegramu in en dan po tem ko sem poslala prošnjo, da iščem stanovanje me je kontaktirala punca in mi pokazala sobo. Imela sem res srečo, saj mi je bila soba res všeč in bila je samo 10 minut hoje stran od tam kjer sem delala.

In prišel je dan ko sem odšla. Prvih nekaj dni je bilo malo napornih, saj sem se mogla navaditi na španski jezik, ker namreč tam kjer sem delala niso govorili angleško in mi je bilo na začetku res težko. Ampak po dveh tednih sem se čisto navadila tako na službo kot tudi na mesto in bilo je res super. Všeč mi je bilo ker je veliko skupin, ki organizirajo različne dogodke. Udeležila sem se veliko izletov, ki so jih ponujali, tam sem tudi spoznala veliko ljudi, ki smo se resnično povezali in se ves čas mojega bivanja tam družili. Z to izkušnjo sem pridobila veliko novih znanj na delu in pokazale so se mi tudi možnosti za nadaljnje sodelovanje. Povezala sem se z čudovitimi ljudmi, s katerimi smo preživeli res lepe trenutke in premagala veliko novih izzivov.

Erasmus izkušnja je res nekaj posebnega. Veliko te nauči in veliko ti da za življenje. Zato spodbujam vse, ki imate željo in bi poskusili nekaj novega, nekaj drugačnega, da vas nič ne ustavi. Vztrajajte pri pošiljanju prošenj in uspelo vam bo! Ne bo vam žal 
Lea Zvonar, 2. ZDŠ

Sara Vintar o njeni praksi psihoterapije v surf kampu v Franciji 

Po končanem prvem letniku magistrskega programa Družinski in zakonski študiji sem se za štiri mesece odpravila na izmenjavo z namenom praktičnega usposabljanja v sklopu Erasmus+. Prakso sem opravljala v majhnem mestecu Montalivet na jugozahodu Francije, ki je v poletnih mesecih polno turistov, ki se tja odpravljajo le z enim glavnim namenom – surfanja. Delala sem v enem izmed družinskih surf kampov, ki v poletnih mesecih sprejme več sto družin. Moje delo v kampu je bilo učenje joge in meditacije, kar mi je omogočilo, da sem poglobila svoje znanje o jogijski praksi in ga nadgradila z vsem naučenim s področja dela z ljudmi in sprostitvenih tehnik, ki sem ga prejela tekom študija. Doživetje Erasmus+ izmenjave je bilo enkratno, dalo mi je priložnost spoznavati nove ljudi, doživeti nešteto lepih trenutkov, ki bodo za vedno obogatili mojo študijsko izkušnjo. 

Sara Vintar, 2. ZDŠ 

Moja druga Erasmus+ izmenjava - izkušnja študenta Vida Sosiča 

To je bila že moja druga Erasmus+ izmenjava. Osebno mi je bilo vedno samoumevno, da izkoristim priložnost za študij v tujini, saj je to izkušnja, ki lahko zelo vpliva na razgledanost in poznavanje sveta. Program Erasmus+ omogoča, da se tovrstnih izmenjav udeležiš brez večjih komplikacij z dokumentacijo, saj je postopek utečen in stremi k temu, da je čimbolj preprost, poleg tega pa je dodatna spodbuda tudi finančna pomoč. Za razliko od moje prve izmenjave sem tokrat odšel na izmenjavo kot izkušen študent. Zahvaljujoč temu sem bil na poti tja in ob prihodu dosti bolj miren, kar velja tudi na splošno glede potovanja po tujini. 
Na univerzi gostiteljici sem bil deležen toplega sprejema, tako v mednarodni pisarni kot tudi med študenti. Imajo »student buddies«, ki so neke vrste lokalni tutorji in vsak dobi enega, na katerega se lahko vedno obrne. Moja »student buddy« mi je bila v veliko pomoč, saj mi je celo pomagala najti odlično nastanitev v stanovanju. Že po nekaj tednih se je to izkazalo za še kako pomembno, saj sem tam moral preživeti čas pandemije. Slednja je po nekaj tednih odpravila predavanja, ki so sicer po večini name na začetku naredila dober vtis. Kljub temu, da predavanj nisem mogel imeti v prostorih z večstoletno akademsko tradicijo, pa se ta niso ustavila. S profesorji smo obdržali kontakt in imeli predavanja preko spleta, v enem primeru ali dveh pa jih nadomestili s samostojnim študijem. Prav tako sem ostal v kontaktu z nekaterimi študenti, tako domačimi kot tujimi, tako sem med obdobjem »lock-downa« (ob upoštevanj vseh varnostnih predpisov!) preživel dosti časa tudi z njimi, vključno z Veliko nočjo, ki bi jo sicer preživel sam.
Skratka, ne glede na vse ovire, ki so letos tako specifično oblikovale vse Erasmus+ zgodbe, je izmenjava še vedno nekaj posebnega in bi jo priporočil vsakemu, saj so te izkušnje težko nadomestljive drugje.

Vid Sosič, 2. RE

Izkušnja "korona" izmenjave študentke Teje Fifer 

Erasmus+ izmenjava 2020 je bila nekoliko drugačna kot vse dosedanje. Zaradi ''Korona situacije'' smo vsi bili primorani naša življenja spremeniti in jih prilagoditi času, ki nas je doletel. Sama sem se izmenjave zelo veselila, saj rada spremljam kulturo in način življenja v drugih državah. In kako boljše potrditi hipoteze tuje kulture, kot iti živeti vanjo za nekaj mesecev?! Na Poljskem sem bila prva dva tedna na fakulteti, kjer sem še urejala papirje in bila le bežno ''turistka'', kjer sem z zanimanjem raziskovala ulice Varšave. V dveh tednih sem spoznala nekaj študentov, s katerimi smo se srečali tudi po tem, ko so se razmere nekoliko sprostile. 
Žal, o sami univerzi in profesorjih ter študentih univerze lahko zapišem bore malo, saj smo komunicirali le preko e-sporočil.  Hvaležna sem svojemu študentu koordinatorju in še enemu študentu, ki sta mi pomagala pri vseh obveznostih na univerzi. Zelo mi je žal, da nisem mogla izkusiti študija v tujini kot sem sama želela, biti del univerze, in se sprehajati po hodnikih tuje institucije kot del le-te. A vendar, izmenjave nikakor ne obžalujem! Vsakomur, ki se odloča in koleba med odločitvijo ''ja ali ne'', mu v trenutku zakričim na uho ''JA!''. Kljub letošnji situaciji, je biti v tujini, živeti pol leta v tujini nekaj posebnega. Kakorkoli obrneš, se v tujini naučiš nekih vrednot, če ne drugega, postati samostojen, skrbeti sam zase, raziskovati okolico, se naučiti ali izpopolniti tuj jezik, hkrati biti živeči v tem kraju in biti turist. Korona situacija me ni ustavila doživeti in odnesti največ kar se da iz moje izmenjave v Varšavi! Sama pa že razmišljam, kam in kako bom odšla novim tovrstnim izkušnjam naproti. 
Kdaj, če ne zdaj?!

Teja Fifer, 1 ZDŠ MB

Izkušnja izmenjave knjižničarke Anje Jerše

Program Erasmus + omogoča poleg izmenjave študentov tudi izmenjave zaposlenih, kar je vredno izkoristiti. Tako sem se v mesecu maju 2018 udeležila izobraževalnega tedna za knjižničarje na Arisotelovi univerzi v Solunu. Zbralo se nas je več kot 40 knjižničarjev iz 15 držav, vse od držav Evropske unije do Maroka, Izraela in Libanona. Grški kolegi so nam pripravili pester in vsebinsko bogat program. Sprva so nam predstavili največjo Univerzo v Grčiji, ki jo obiskuje preko 74.000 študentov, ogledali smo si kampus ter spoznali samo mesto Solun. Preko celodnevnega izleta v Vergino, in tam ogleda grobnice Filipa II. Makedonskega, smo podrobneje spoznali še zgodovino grške pokrajine Makedonije. Preostanek izmenjave je bil bolj knjižničarsko obarvan, prisluhnili smo predstavitvam posameznih oddelkov knjižnice gostiteljice, si jih ogledali tudi v živo, se udeleževali debat o dobrih praksah ter z drugimi udeleženci delili izkušnje iz domačih knjižnic. Organizatorji so se resnično potrudili ter upoštevali naše želje, tako smo si med drugim ogledali tudi knjižnico Teološke fakultete. Poleg uradnega programa smo imeli ob večerih vsakodnevno organizirano neformalno druženje, kjer smo stkali pristne prijateljske vezi. Tako je teden minil še prehitro, domov pa smo se vrnili bogatejši za nova znanja, poznanstva in novo izkušnjo. 

Anja Jerše, knjižničarka na Enoti v Ljubljani 

Izkušnja ZDŠ študentke na Katoliški Univerzi v Leuvnu

Sem študentka Zakonske in družinske terapije in sem v letošnjem letu odšla na Erasmus izmenjavo v Belgijo. Natančneje na Katoliško Univerzo, smer Teologija v mesto Leuven, ki leži približno 20km iz glavnega mesta Belgije. Za študijsko izmenjavo sem se odločila z željo, da se preizkusim tudi v študiju izven matične ustanove, v drugem jeziku. V primeru Univerze v Leuvnu je bil ta jezik angleščina, za katerega sem si želela, da ga podkrepim. Poleg tega sem želela izkusiti življenje nekje na tujem, z njihovo kulturo. Samo mestece je v primerjavi z Ljubljano veliko manjše in vse je dostopno v sorazmernem času, tudi brez prevoznega sredstva. Sama sem si najela kolo za pol leta, kar pa predstavlja glavno prevozno sredstvo v mestu, saj kot sem opažala na cesti predstavlja večji promet in nekakšno privilegirano prednost pred avtomobili. V tem mestecu naj bi živelo približno 70% študentov iz Belgije kot tudi iz celega sveta, kar si lahko kar predstavljamo kakšno vzdušje nastaja v parkih, organiziranih zabavah in na Starem trgu, kjer je vrsto manjših lokalčkov, ki so polni kadar je lepo vreme. Prav tako sem na samem izobraževanju spoznala ljudi različnih držav in kultur iz celega sveta. Veliko predmetov je od nas zahtevalo interaktivno delo, kar nas je vzpodbujalo, da se družimo in spoznavamo. Tudi sama Univerza je imela zelo urejen in strikten sistem, pri katerem s sprotnim delom nisi imel večjih težav. Sam sistem je sicer malce drugačen, kot na primer, da se na izpit prijaviš še preden se semester začne in že imaš datum in uro izpita za poletno izpitno obdobje. Prav tako so rezultati vseh izpitov znani istočasno en teden po zaključku izpitnega obdobja. Poleg opravljanja vseh izpitov ustno, pa ni drugih večjih razlik. Kot Študentka Zakonske in družinske terapije, sem zase malce težje našla predmete, ki bi bili podobni tej izobrazbi. Sicer pa sem imela odprte roke glede izbire in zanimive predmete, ki so mi dali veliko znanja in vpogleda tudi v druge dimenzije človeškega delovanja. Tekom izmenjave sem obiskovala tečaj francoščine, ki je bil v okviru fakultete, vendar zunaj študijskih obveznosti, saj nudijo res kvalitetne možnosti za učenje vrste tujih jezikov. Organizacija slednjega je resnično dobra. Glede negativnih izkušenj sem že nekaj omenila, dodala pa bi tudi malce drugačno, bolj zaprto kulturo domačinov, kar me je vzpodbujalo, da pogrešam dom in našo medsebojno odprtost. Sama izmenjava mi je dala veliko novega znanja in dobrih izkušenj tako za osebno, kot tudi za profesionalno življenje naprej. 

Urška Oprčkal, ZDŠ 

Anamarija in Katja gresta na Erasmus

Bil je čudovit, sončen februarski dan, ko sva sedli na vlak za Krakov. Pred nama je bilo štirinajst ur vožnje, v nama pa se je naraščajoče vznemirjenje mešalo z nekaj strahu ob izkušnji, v katero se podajava. A imava vse, je švigalo skozi misli. Bova na Dunaju ujeli naslednji vlak? Kakšen bo Krakov? Kako bova našli študenca? Saj sploh nimava zlotov …
Ja, imeli sva vse, kar sva potrebovali, ujeli sva naslednji vlak, na njem preživeli zelo neudobno noč in že navsezgodaj z vso prtljago, ki je ni bilo malo, stali v mrzlem in meglenem krakovskem jutru. Mesto je še spalo, ko sva preplačali taksi, ki naju je odpeljal do študentskega doma, nekoliko ven iz centra. Dobrodošlica ni bila ravno prijetna – starejša receptorka, ki ni govorila angleško, naju je za dzień dobry, utrujeni in premraženi, nadrla, kako da ne govoriva poljsko, če sva prišli sem! Po dolgem čakanju in nekaj polomljene poljščine sva končno dobili sobo, ki nama najprej ni bila preveč všeč in je imela samo eno majhno pisalno mizo. Povedali sva, da ena miza manjka in se začudeno spogledali ob odgovoru, da nama pripada samo ena. Sklenili sva, da torej ne bova toliko študirali, ker za to pač nimava pravih pogojev, in se bova bolj posvetili raziskovanju Krakova in Poljske. 
Papeška Univerza Janeza Pavla II se nama je že takoj zdela domača, saj se tako kot naša nahaja v centru mesta, ki tudi nekoliko spominja na Ljubljano, tik pod gradom in blizu reke Visle, kar se je izkazalo kot idealno za sprehod ali kosilo med odmorom. Tudi sprejem na faksu je popravil najine prve vtise o Poljakih, saj so bili vsi zelo prijazni, odprti in vedno pripravljeni pomagati. Ponudba predmetov v angleščini je bila kar pestra, midve sva si izbrali štiri: dva bolj teološko-filozofska, dva pa vezana na poljski jezik in kulturo. Kljub temu da niso bili ravno povezani z ZDŠ-jem, sva od njih odnesli veliko zase, pa tudi širše razmišljanje o temeljnih življenjskih vprašanjih. Lahko rečeva, da je bil študijski del izmenjave zelo zanimiv in ne prezahteven, profesorji super, njihov odnos do študentov pa prijateljski, tako da smo šli na koncu celo skupaj na kosilo. Vse pohvale tudi Erasmus koordinatorjem Uli, Tomu in študentki Martyni, ki so se ves čas trudili, da je bila naša izkušnja še toliko bolj prijetna.
Ker pa je Erasmus veliko več kot samo študij, sva čas izkoristili tudi za potovanja po Poljski, skočili celo v Litvo in Ukrajino, ter imeli, razen dveh ukradenih telefonov v Odesi, same čudovite izkušnje. Najlepše spomine imava s potepanja po SV delu Poljske: v desetih dneh sva naredili skoraj 3000km, v hostlih, na Couchsurfingu in prek štopanja pa spoznali same ljudi dobrega srca. Nekega večera sva se na primer brez prenočišča znašli v manjšem mestu, na koncu pristali v študentskem naselju in noč preživeli na obali ob ognju, kitari in petju ter celo nočnem kopanju v jezeru. Ta neprespana noč, polna smeha, slovensko-angleško-poljsko zloženih stavkov in odganjanja komarjev, nama bo ostala med najljubšimi spomini!
V teh štirih mesecih sva se zaljubili v čudovit in vedno živahen Krakov ter pretaknili precej kotičkov mesta, ki bo za vedno ostalo najino in kamor bi se še radi vrnili. Celotna izkušnja je bila za obe zelo dragocena, saj sva postali bolj samostojni in iznajdljivi, osebnostno zrasli in se tudi med seboj zelo povezali, skrbi pa pustili doma in res živeli za ta trenutek. Na Poljsko sva odšli brez posebnih pričakovanj, se prepustili življenju in domov prišli s tanjšo denarnico, a zato toliko širšimi obzorji in bogatejšo notranjostjo. Do zobaczenia, Kraków! 

Anamarija Novak in Katja Siegl Štangelj, ZDŠ 

Leuven je postal moj drugi dom (Izkušnja študentke Urške Fele)

Ne vem več točno, kako je sploh prišlo do tega, da sem se odločila za prijavo na Erasmus + izmenjavo. Bila je precej spontana odločitev, za katero nikoli prej v življenju nisem mislila, da jo bom sprejela. Še danes se spominjam dneva, ko sem oddala svojo prijavo. Sprva sem napisala, da želim oditi le za en semester, vendar pa sem to v zadnjem trenutku spremenila in podaljšala datum izmenjave na celotno študijsko leto. Prijavila sem se za študij v Belgiji, in sicer na Katoliški univerzi v Leuvenu. Po pozitivnem odzivu na mojo prijavo in vsej urejeni dokumentaciji sem nestrpno čakala tisti 17. september, ko je napočil čas za moj odhod. Zaradi prtljage, ki se je je nabralo kar precej, sta me v Belgijo peljala moja oče in sestra. Po 12-urni vožnji smo vendar le prispeli do študentske rezidence, ki je postala moj dom za naslednjih 10 mesecev. 
Odložila sem svojo prtljago v sobo in se odpravila v center Leuvena. Ko sem zagledala cerkev sv. Petra in staro mestno hišo centra, Oude Markt sem dobila občutek, da mi tukaj ne bo hudega. Občutek je trajal še do naslednjega jutra, ko sem se prebudila v svoji novi sobi, sama sredi tuje države. Sama pri sebi sem si rekla Urška, kaj ti je bilo tega treba!? No, pa kaj sem hotela. Rekla sem si: No, pa kaj naj zdaj, bo že. Hvala Bogu sem se, še preden sem prišla, prijavila na program Buddy, ki ga na Univerzi ponujajo v okviru izmenjave. To pomeni, da ti dodelijo nekoga, ki v kraju, v katerem si, že študira in ga dobro pozna. Ta oseba ti razkaže mesto in pove nekaj stvari o fakulteti (navadno študira isto kot ti). Moram reči, da sem dobila najboljšega Buddyja, kar jih je sploh mogoče dobiti. Razkazal mi je celo mesto, mi predstavil nove ljudi, povedal, kaj moram storiti … V pomoč mi je bil še celo leto in celo še potem, ko sem že odšla. Druga odlična stvar, ki jo imajo v Leuvenu je to, da imajo teden dni pred začetkom »orientation days«, kar pomeni, da imajo vsak dan dogodke, ki se jih lahko udeležimo, hkrati pa spoznamo svoje bodoče sošolce in študente drugih programov. Tako sem že pred samim začetkom na »tržnici fakultet« spoznala svoje študijske kolege, s katerimi smo skozi čas, ki smo ga preživeli skupaj, postali prava mala Leuvenska družina. 
Po prvem tednu spoznavanja, iskanja poti do centra in vpisovanja je prišel prvi dan predavanj. Da, bilo je kar zastrašujoče: vse je potekalo v angleškem jeziku, profesor je že začel pošiljati obvestila o besedilih, ki jih moramo predelati do naslednjega predavanja, deževati pa so že začeli tudi datumi za oddajo tega in onega seminarja. Moram priznati, da je bil študij zahteven. Vendar pa sem v njem uživala (no ne vedno, ampak večino časa pa sigurno). Kar hitro sem se privadila na tempo, ki ga fakulteta zahteva, še posebej zato, ker sem bila obdana z ljudmi, ki so mi vedno znova pomagali. Prav zares! Ne moram verjeti, koliko novih prijateljev sem spoznala, s katerimi smo si resnično blizu, tudi v teh poletnih dneh, ko smo vsak na svojem koncu sveta. Nove vezi so obogatile moje življenje. Tako lepo je bilo spoznavati različne kulture vse od Afriške celine, Norveške, Amerike pa tja do Indije, Koreje in vsega vmes. 
Že v začetku drugega semestra sem vedela, da po koncu izmenjave nočem oditi. Nisem vedela, kako bi bilo to možno. Nekako je Leuven postal moj novi dom. Ljudje tam moja nova družina. Nisem je želela zapustiti. In je tudi ne bom. Septembra se vračam nazaj, da tam nadaljujem svoj študij. Resnično, odločitev za izmenjavo je bila ena najboljših odločitev v mojem življenju. Odprla mi je vrata v svet in še nekaj bolj pomembnega, dala mi je nove možnosti na moji študijski poti, za katere sem zelo hvaležna in jih želim maksimalno izkoristiti.
Čisto vsakemu bi priporočala, da izkoristi možnost izmenjave. Nikoli ne veš, morda pa bo to tudi tvoja najboljša odločitev v življenju. Z gotovostjo lahko trdim, da bo, če ne drugega, vsaj ena od izkušenj, ki ti bo ostala v spominu vse do konca življenja.

Urška Fele, 2 RE

Izkušnja študijske praske študentke Špele Vrtovec

Od marca do avgusta 2019 sem v Berlinu opravljala prakso v šoli ReDI, ki se ukvarja z izobraževanjem beguncev. Že pred začetkom izmenjave sem z njimi sodelovala, tako da mi delo ni bilo novo, sem pa z začetkom prakse dobila novo nalogo: voditi skupino učiteljev v programu “ReDI Kids”, kjer smo otrokom z begunskim ozadjem predstavljali prvi vstop v svet robotov, računalnikov in programiranja. Poleg vodenja skupine učiteljev, ki so vodili učne ure, sem bila zadolžena za kreacijo samega programa (pri tem delu sem v okviru šole delala že prej), saj le ta teče šele drugo leto, kar pomeni, da ga še vedno izpopolnjujemo in nadgrajujemo - s pomočjo feedbacka s strani učiteljev, otrok in njihovih staršev.
V teh mesecih smo skupaj z učitelji izvedli en semester tečaja in dve enotedenski intenzivni šoli programiranja in robotike, v okviru katerih so otroci, stari med 5 in 11 let, načrtovali, sprogramirali in sestavili svoje robote. Delo je bilo polno stika z ljudmi iz vseh koncev sveta. Med vsemi objemi, tragičnimi zgodbami o vojni in smrti in veseljem nad novim začetkom v novi državi, vsemi šalami, iskanjem skupnega jezika, smehom in včasih tečno razigranostjo otrok - mi je najbolj v spominu ostalo iskreno veselje nad učenjem, ki ga še nikjer in nikoli poprej nisem videla prisotnega v taki meri, kot pri teh otrocih.
They definitely are “ReDI” to make the world a better place. With robots, of course.

Špela Vrtovec, UTR

Lublin, Poljska 

Regensburg, Nemčija

Maynooth, Irska 

 

Pravijo, da si Erasmus, ko rečeš »lahko noč« v petih različnih jezikih. Ravno to sem storila pred par minutami, ko sem svojim sostanovalcem zaželela lahko noč. To je čar Erasmusa. Ljudje, ki te učijo neumne besede v svojih jezikih, ljudje s katerimi kuhaš tortilje (tiste prave španske), ljudje s katerimi se jočeš, z njimi par tednov zapored ješ pico, se pogovarjaš do 6.00 zjutraj, ob 8.00 pa imaš predavanja. In kjer je vedno znova slišan stavek »so what, we're on Erasmus«.

Na Irskem sem od septembra 2013. Prvi občutki so bili prav grozljivi. Pristaneš v državi, kjer si prvič, ne poznaš nikogar, taksist govori v tako močnem naglasu, da je še tisto znanje angleščine, ki ga imaš, postavljeno pod vprašaj. Prvi obisk kampusa, kjer potrebuješ pol ure, da najdeš wc, da ne omenjam borbe ob iskanju prave pisarne, registracija na kampusu, iskanje hiše kjer naj bi živel, vse ulice so iste in še in še bi lahko naštevala, pa vendar je ravno to tisto, kar ostane s teboj. In kaj kmalu spoznaš, da so vsi ljudje tukaj na istem. Nihče ne pozna nikogar, vsak je previden z besedami. Oraganiziraš prvo hišno zabavo, kamor povabiš vsakogar, ki ga srečaš dvakrat na kampusu, zato ker imaš v sebi neobvladljivo željo po spoznavanju ljudi. In čas teče in teče. Pride december, ko greš domov pozdraviti ljubljene in nazaj pridobiti tistih par izgubljenih kilogramov v prvem semestru. Nazaj se vrneš neizmerno srečen, vsak te je vesel, vsi se objemamo in delamo plane za naslednji dan, teden, mesec. Čas pa znova beži in beži. In tukaj sem sedaj, konec marca. V glavi imam sliko konca izmenjave. Lahko se upiraš, bežiš, vendar se vsako jutro zbudiš v nov dan, ki je bližje koncu. Nisem realist, vendar se zavedam, da bomo z vso to množico ljudi ostali prijatelji na facebooku, vendarle pa nič več. Tistih nekaj, s katerimi pa si postal brat ali sestra v teh preteklih mesecih, pa bo ostalo s teboj za vedno. Kljub polovici Evrope in Atlantskemu oceanu. Ker to tako je, najdeš svoje sorodne duše, ki so pripravljene ob 3.00 zjutraj s tabo it peš na drugo stran mesta, samo zato, da jim razložiš dogajanje na karaokah. In spomini, to ostane za vedno.

Seveda pa je tukaj še šola.  Sistem v Maynoothu je tak, da ima vsak Erasmus študent na izbiro katerikoli predmet iz vseh letnikov programov Theology, Divinity, Philosophy, tako da je na izbiro ogromno predmetov. Sistem ocenjevanja je z eseji, ki jih oddaš v pisarno teologije.  Marsikomu se zdi sistem esejev lahek, pa vendarle temu ni tako. Da napišeš dober esej v tujem jeziku, res vzame ogromno časa, veliko več kot sem sprva pričakovala. Pri nekaterih predmetih so obvezni še »tutorialsi«, ki so kot vaje, kjer moraš ponavadi prebrati članek in o njem kasneje napisati svoje mnenje, izvleček, odvisno od zahteve profesorja.  Moje izkušnje s profesorji so zelo dobre, vsi so na voljo in velikokrat sedimo ob isti mizi pri kosilu v kantini Pugin Hall (verjetno najpopularnejši del šole), kjer spoznaš profesorja tudi z druge plati.

Nikoli nisem niti za trenutek  obžalovala svoje odločitve za Erasmus. In ko pomislim, da sem najprej nameravala oditi samo za en semester, me kar zmrazi. Zato vsakomur, v katerem tli vsaj najmanjša želja po najboljši dogodivščini, pritrdim z glasnim JA!

 

Monika